Nisem vedel, kam naj se obrnem, na koga naj se obrnem. Osemnajstletnik z glavo v oblakih in iskreno deško navdušenostjo, ki je iznenada postavljen pred najkrutejšo realnost. Mnogo, mnogo prezgodaj...

Sovražil sem te zaradi tega. Zakaj se ni splačalo vztrajati z mano ob strani? Kaj bi moral spremeniti? Odlična sva bila skupaj, v to sem prepričan. Nasmejana, na isti valovni dolžini, intenzivna in neobičajna. Name si gledala z neizmerno in neprikrito navdušenostjo, všeč ti je bil pogled na razigranega fanta, ki ti je bil v mnogočem podoben, s svojim zanosom in energijo do življenja. V meni si videla vse, kar bi ti lahko bila, če te ne bi bolezen razžrla navznoter in navzven. Čustva niso bila nikoli zaigrana, tega sva bila nesposobna. Še danes vse doživljam potencirano, srce je (pre)pogosto na tisti tanki meji, da ga raznese od vsega, kar čuti. Kar je v povezavi z mojim visokim pritiskom in hiperaktivnostjo blazno nevarno. Všeč so mi malo nori ljudje, tisti, ki nikoli ne zehajo, ki se nikoli ne ustavijo, ki vedno iščejo nekaj. Veliko hodim. Morda nezavedno iščem pot do tebe. Ne najdem je! Ampak ne bom je prenehal iskati... Danes je svet drugačen, veš? Ljudje so drugačni, jezni, agresivni. Cenijo drugačne stvari kot nekoč, nihče se več ne smeje. Še sonce je drugačno – se spomniš, ko sem vsako poletje preždel tri mesece brez majice in bil lepo zagorel kot lešnik? No, danes si po treh urah na soncu rdeč kot babičin paradižnik in na dobri poti do kožnega raka. Ne privoščim ti takega sveta, ne zasluži se te. Težki so ti septembrski dnevi zame, vsako leto znova. Po osmih letih sem pričakoval da bo že kaj lažje, pa ni. Rojstni dan in slovo... Še dolgo po tem kurbirskem dnevu sem na telefonska vprašanja, ki so spraševala po tebi, odgovarjal v identičnem, apatičnem tonu: »Ni je doma.« Nisem sprejel ničesar! Razumem Billy Joe-a, ko poje Wake me up when september ends... To je tisti iz Green Day-ov, ki sem jih navijal še kot mali – se spomniš, ne? Bolnice preziram, izogibam se jim. Vse preveč otroških dni sem preždel v njih, v iskanju dobrih novic, boljših novic, kakršnegakoli indica o morebitnem izboljšanju.

Rad te imam zaradi vsega. Ponosna si name, v to sem prepričan. Dober človek sem postal, v to niti malo ne dvomim. Deklica je srečna z mano, kolegi se počutijo dobro v moji družbi, i make them smile. Bajto držim skupaj. Veliko večina časa sem presrečen človek, ker se zavedam, da mi je bilo dano mnogo več kot vzeto. Če, seveda, ne štejem tebe. Kako si? Jaz sem tako labilen v svojih čustvovanjih, da pogosto ne vem, kje sem, kaj sem, kaj hočem. Okoli mene je lahko množica ljudi in se počutim kot najbolj osamljen človek na svetu. Spet drugič sem sam in čutim težo vseh ljudi iz svojega življenja na svojih ramenih in se počutim čudovito! Kot Dean iz Keruackove knjige Na cesti: »... kajti vse preveč stvari imam rad in čisto zbegan in prevzet sem bil zaradi tekanja od ene padle zvezde k drugi, dokler me ni zmanjkalo.« Kaj pa ti, kako se ti počutiš? Komaj čakam dan, ko se bova lahko v miru zopet pogovorila. Sam kar shajam. Rad imam življenje. Ni neprekosljivo, je pa izredno všečno. Ne trudim se spremeniti sveta ali ljudi, ampak stremim k temu, da živim po svojih pravilih in prepričanjih, v svojih oblačilih in s svojimi besedami. Naju povezujejo več kot le vizualne podobnosti in karakterne skupne značilnosti. Isti pogled imava na svet, samo da sedaj oba gledava nanj iz druge perspektive. Še vedno iščeva tisto dobro, tisto srečo, tisti smeh. Niso daleč, na dosegu roke, samo ne najdem jih vedno. Tukaj potrebujem tvojo pomoč, to mi dolguješ. »A vendar je bilo sijajno, da sem ga srečal, moža, ki je dosegel luno, medtem ko nas je večina ostalih le malce lebdela.« Hočem doseči luno, daleč je, a ne nedosegljiva. Rabim tvojo pomoč. Smejim se. Zopet mi je lažje. Vidiš to, vem da vidiš!

Love you moms, stay cool!

xoxo,
jure.