V športu enostavno najde sebe, lahko je to, kar je, z vsemi napakami in slabostmi. Ker so ji ob rojstvu zdravniki napovedali, da se s športom zaradi težav z ledvicami ne bo nikoli mogla ukvarjati, je trenutno najsrečnejša, da lahko počne to kar jo osrečuje, to je treniranje atletike. Pravi, da je ob vsakem vračanju na zdravniški pregled zdravnik presenečen nad njenim napredovanjem in rezultati.

Njena pobudnica in vzornica na začetku treniranja je bila njena starejša sestra. Malo bolj resni začetki njene atletske poti pa so se začeli v 5. razredu osnovne šole, kjer je na šolskem tekmovanju v teku na 40m zasedla 3. mesto. »Tako me je trener Atletskega kluba Krka, Slavko Malnar povabil, da se včlanim v klub. Začela sem trenirati in še vedno sem tam«, pojasnjuje. »Moja prva tekma za Atletski klub Krka je bila nastop na atletskem pokalu Slovenije za najmlajše kategorije U-12 v štafeti 4x200m, kjer smo zasedle 2. mesto. Naslednji dve leti sem nadaljevala z dobrimi uvrstitvami med najboljšimi v dvoranskih mnogobojčkih v sklopu zimske dolenjske lige in z zmagami na šolskih tekmah v sprinterskih preizkušnjah. Medtem pa sem tudi zamenjala trenerja, ki je v našem klubu zadolžen za mnogoboj, to je Igor Nikolić.«

Že zelo mlada izkusila temno plat športa, a se je kmalu pobrala

Leta 2011 je morala sezono izpustiti zaradi poškodbe stegenske lože. V letu 2012 je postala državna podprvakinja v teku na 80m z ovirami in štafeti 4x100m, na prvenstvu Slovenije pa stopila na najnižjo stopničko zmagovalnega odra v mnogoboju. Seštevek točk v mnogoboju pa je zadostoval za nov klubski rekord. »Septembra 2012 sem na državnem prvenstvu (80m ovire) dokazala svojo trmo in željo po dobrih rezultatih. Kljub padcu v kvalifikacijah in bolečinam, sem se kot zadnja uspela uvrstiti v finale in zasedla končno drugo mesto. Tako sem dobila možnost nastopati za slovensko atletsko pionirsko reprezentanco. Mesec dni kasneje pa sem več kot odlično zaključila sezono, saj sem popravila (svoj) klubski rekord v mnogoboju,« o svojih uspehih v zadnjem letu govori Tjaša.

Determiniranost in odločnost sta njeni vrlini

»Postavljam si nove cilje in se trudim, da jih dosežem. Vsakega, ki ga dosežem nadomesti nekoliko višji. Najbolj pomembno pa je, da verjameš vase in v svoje sposobnosti. Primož Kozmus je na predstavi Pot do vrha odločno povedal: »Vedno moraš biti pripravljen na izzive in si upati, če ne, ti nikoli ne bo uspelo. Ni si dovolj samo želeti.« Naši treningi so sproščeni, polni smeha in zabave, ampak ko se dela se dela. V naši skupini treniramo štirje, ki pa se imamo kot za družino. Vsi na stadionu smo kot ena velika družina.« Njena velika vzornica je britanska mnogobojka Jessica Ennis, ki je na OI v Londonu (2012) postala olimpijska prvakinja v mnogoboju.

Od plesa do atletike

Tjaša pa svojega življenja ni posvetila le atletiki. "Šest let sem v Plesnem centru Dolenjska trenirala standardne in latinsko-ameriške plese. Poleg atletskih treningov so biti tudi plesni zelo naporni, včasih še bolj. Ampak morala sem se odločiti kaj imam raje. Če hočeš biti v nečem uspešen, se mu moraš popolnoma posvetiti. Tako sem se odločila za atletiko.«

Stremi za normami po večjih tekmovanjih

Kot pravi, v prihodnjih sezonah želi postaviti klubski rekord v mnogoboju za mlajše in starejše mladinke, med cilji pa našteva tudi dobre uvrstitve na državnih prvenstvih v sprintih na nizkih ovirah. "Zaenkrat pa sta najbolj pomembni normi na 100m ovire za 12. Olimpijski festival evropske mladine in svetovno prvenstvo za mlajše mladinke, ki pa nista nedosegljivi." 

Kako pa razmišlja o prihodnosti? 

»Bomo videli kaj bo prinesel čas. Na začetku sem atletiko vzela za zabavo, ker nisem imela kaj drugega za počet. Ampak postala je del mene. Ne predstavljam si, da nebi vsak dan po šoli hitela na trening. Tam imam svojo »drugo družino« in vse kar potrebujem. Iz sezone v sezono napredujem in si želim vedno več. Brez podpore družine pa mi nikakor nebi uspelo. Veliko prijateljev mi reče, da zaradi treningov nimam prostega časa. Ampak treningi so moj prosti čas. Takrat ne obstaja nič drugega, samo atletika. Velikokrat nimam časa za prijatelje, ampak pravi prijatelji me razumejo koliko mi to pomeni. Ob petkih ne morem na zabave, ker se moram spočiti za tekmo naslednji dan. Mnogi tega ne razumejo in mislijo da zapravljam mladost. Tako mislijo oni, jaz pa vem, da se odločam prav.«