V kategoriji U-14 (starejše pionirke) je osvojila naslov državnih podprvakinj in bila uvrščena v najboljšo peterko finalnega turnirja. A to ni njena edina lovorika. Z ekipo mlajših pionirk (U-12) je denimo novembra 2011 osvojila naslov državnih prvakinj in bila najboljša strelka takratnega finalnega turnirja, na velikonočnem turnirju 2013 v Marofu je bila proglašena za najbolj borbeno igralko, na mednarodnem turnirju v Sarajevu 2013 je bila spet najboljša strelka. To so le nekateri izmed uspehov osnovnošolke, ki košarko igra peto sezono.

»Košarko sem začela igrati v 4. razredu v šoli. Za ta šport me je pravzaprav prepričala prijateljica, s katero sva tudi eno leto kasneje začeli trenirati v klubu,« pravi Tinkara, ki je sprva trenirala gimnastiko in odbojko, a ju je kasneje opustila. »Resneje sem se potem začela zanimati za košarko in rokomet, vendar je vseeno na koncu prevladala košarka.« Kakšnih posameznih dosežkov, na katere bi bila ponosna, pravi, da nima. »Sem pa zelo zadovoljna s svojo igro v pretekli sezoni. Skozi celotno sezono sem napredovala in na koncu upam, da to tudi pokazala.«

Srčna borba ni bila dovolj

Prav finalni turnir, ki ga je gostila dvorana Marof, bo Tinkari in soigralkam ostal v posebnem spominu. Biti drugi v državi je odličen dosežek, a dekleta iz ŽKK Krka na podelitvi medalj in pokalov niso skrivala razočaranja in solz. Da so si res želela zmage, ni bilo dvoma, a Grosupeljčanke so bile boljše. »Kljub temu, da smo izgubile, smo pustile srce na igrišču in se borile. V pripravi na final four, smo se s soigralkami še bolj povezale in pokazale svoj pravi karakter. Tekma je bila višek sezone s polno tribuno, ki nas je še bolj dvignila, a na žalost nam je zmanjkalo tiste športne sreče,« pravi Tinkara, ki bo košarki ostala zvesta še naprej, čeprav bo odslej (tako kot večina soigralk) igrala v kadetski konkurenci. »Punce smo med seboj zelo povezane in upam, da bomo ostale skupaj čim dlje. Predvsem si želim, da bi napredovala in z ekipo posegala po najvišjih mestih.«

Hvaležna trenerju

14-letna Tinkara, učenka OŠ Grm Novo mesto, ki se v prostem času rada druži s prijateljicami, ureja fotografije in pripravlja sladice, pa ob vseh svojih športnih uspehih ne pozablja na trenerja, ki bdi nad njenim razvojem že od vsega začetka. To je Anže Strmec. »Rada bi se mu zahvalila, saj je začel z mano košarkarsko pot in verjel vame, tudi ko je bilo najtežje. Za vsako stvar se je zavzel in jo izpolnil do konca, spodbujal je na način, ki te je dvignil in ti dal vedeti, da si na pravi poti. Takih trenerjev si lahko samo želimo. Seveda pa bi se zahvalila tudi mojim staršem, ki mi zmeraj stojijo ob strani in me spodbujajo.«

In kaj je o Tinkari povedal prav omenjeni trener?

»Že od samega začetka, ko sem prevzel to ekipo, sem jo izbral za kapetana te ekipe in ni mi žal. Da sem jo postavil za kapetanko, je znak, da sem v njej videl že od začetka veliko odločnost in željo po novemu znanju tako košarkarski igri in izven nje. Vsekakor so bili vzponi in padci tako iz moje strani in iz njene, velikokrat sva imela »dvoboj« egov, na strani trenerja (mene) in igralke (nje kot kapetana), vendar ne nazadnje je spoznala, da hočem svoji ekipi le dobro, kljub temu, da mogoče kdaj na bolj trd način,« pojasnjuje Anže in dodaja, da gre za zelo delovno in borbeno košarkarico. »Vedno je pripravljena delati, spodbujati, se odreči prostemu času za treninge in to ji bo v bodoče še kako koristilo. Čaka jo še zelo veliko dela, kajti veliko stvari lahko še izboljša, a želim, da bi uživala v košarki, ker bodo s trdim delom tudi novi uspehi prišli! Ob tem pa bi rad izkoristil priložnost in se ji zahvalil, kajti upravičila je moja pričakovanja kapetana in je velikokrat v teh letih morala prenašati veliko bremena celotne ekipe. Vem, da ji je to velika življenjska izkušnja.«

Sorodne povezave:

http://triumfator.si/zmagovalka/smeh-in-solze-v-marofu-v-dolenjskem-finalu-grosupeljcanke-do-naslova-prvakinj.html