Razmišljam o tem, da vsak k nečemu stremi. Nekateri srečo iščejo v denarju in dokazovanju pred svojimi sodelavci. Edini njihov moto je: »Nek se vidi razkoš.« Dnevno grabijo po nečem, kar jih na dolgi rok ne bo osrečilo, a še vedno si tega močno želijo. In potem se vprašam, če sem srečna, ker sedim v mali trgovinici in se na vsake toliko ukvarjam z ljudmi, ki mi v roku parih minut spijejo vso mojo energijo. Potem spet potrebujem nekaj časa, da se ponovno sestavim nazaj. Kot, da bi bila mobitel, ki potrebuje novo dozo elektrike, da lahko normalno deluje naprej. Pa vendar sem kljub vsemu SREČNA. Najbolj pomembno stanje, ki mi ga nihče ne more vzet, ker to nosim v sebi. Nimam veliko denarja, nimam dragih oblek, okrog dnevno poskakujem v teniskah, ker so pač najbolj udobne in moji nohti niso vedno popolni, ker ne vidim smisla zapravljat svojih prostih ur v salonih. Raje skočim nekam na svež zrak, da me poboža sonce in trava požgečka, ko ležim na njej. Raje se potim v dvoranah in učim mlade plesne upe, otroke, ki še spoznavajo pravo vrednost življenja. Z leti dojameš kaj je resnično vredno. In ta vrednost se ne najde v zretuširanih slikah, statusih in všečkih. Vrednost se najde v stvareh, ki jih počneš s strastjo. Vrednost se skriva, ko motiviraš druge in drugi tebe. Vrednost je, ko drugim pričaraš nasmešek na obraz.

Mineva teden odkar smo z mojimi mlajšimi in starejšimi plesalci pripravili manjšo plesno predstavo. Bila je moja prva. In pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Res je ne bom. Priznam, da sem med samim ustvarjanjem predstave, pogosto že skoraj obupala. Češ, da tega pa ne zmorem, da me utruja vse skupaj. Ampak to pomeni, da bi izpadla izredno šibka oseba, ki obupa že na samem začetku. Izpadla bi slabič. Za prave stvari se je vredno potrudit. Danes, ko pogledam nazaj, bi si rekla, da bi vse še enkrat ponovila. Ves ta čas, ki sem ga vložila, ni bil čas, ki je bil zapravljen. Ni besed, ki bi lahko opisale, kako zelo ponosna sem na svoje učence. Prva plesna predstava, kjer niso samo plesali, ampak so se morali naučiti še veliko dialoga. Naložila sem jim ogromno dela pa so se v vsem odlično znašli. Najmlajši pet let star fantek, še ne zna brat pa se je naučil svoj dialog na pamet. Nastopil je suvereno kot, da to dela vsakodnevno, kot, da je za to rojen. Občinstva ni bilo veliko, pa vseeno je bil to dogodek, ki ga skupaj z otroci dolgo ne bomo pozabili. Dogodek, kjer smo zrasli. Dogodek, kjer smo dokazali sami sebi, da se vse da. Le volja mora biti, potem se pa pot že odpre. Za piko na i sem na koncu dobila še presenečenje. Tisti, ki stremijo k darilom visoke materialne vrednosti in ki vidijo smisel le v denarju, bi rekli, da je bilo darilo skromno. Ampak tisto darilo, ki sem ga prejela, je bilo zame več vredno kot katerakoli gora zlata. Tisto darilo je bilo srčno. Na prvi strani je na zelenem papirju pisalo Knjiga vtisov. Notri so se skrivale želje in misli mojih najmlajših otrok, ki so jih namenili meni. In tiste misli so to kar šteje. To so misli, ki so pristne in bodo pristne vsak dan, dokler sem tukaj in imam možnost dihat ta zrak. Tiste misli so razlog, zakaj delam z otroki in s tistimi mislimi je poplačano vse moje delo. Ko bom stara zgubana babica se bom spomnila na te trenutke, na trenutke prave vrednosti. Teh mi nihče ne bo nikoli vzel. Nekje bo zapisano, da sem naredila za nekoga nekaj in nekdo zame. Vzajemnost je tista, ki šteje.

Celoten zapis lahko preberete na blogu, ki ga ustvarja ljubiteljica hip hopa Nina Hribar.