Mateja je poskrbela, da sta se v zasneženem in mrzlem jutru pogumno odpravili v center prestolnice in se podali na svojevrsten podvig.

Od kje ideja, da se udeležita maratona na 10 km?
Polona: Po pravici povedano se sama nikoli nisem videla v tem športu in teku na maratonu. Šla sem izključno zaradi družbe dveh super deklet, Urške in Mateje.
Mateja: Vse skupaj je bilo bolj za šalo kot zares. Poleti sva s sodelavko in prijateljico Urško precej tekli, na Popu pa smo se potem družno zmenili, da gremo. In smo šli.

Kako so potekale priprave na maraton?
Polona: Prav zaradi druženja z Urško in Matejo, sem se jima poleti pridružila pri rekreativnem teku, iz katerega se je predvsem v njunih glavah rodila ideja o maratonu. Sama sem bila bolj rezervirana do te ideje ... No, ampak poletno tekaško druženje je bila vseeno tudi priprava, da smo se potem vseeno prijavile na maraton.
Mateja: Posebnih priprav ni bilo, sama sem dva tedna prej še zbolela, tako da smo zadnji teden skušale malo nadoknaditi. Razen zadnjega tedna pa pravzaprav nismo nikoli tekle zato, da bi bile pripravljene na maraton, saj si tega cilja najprej nismo vzele preveč resno. Me smo se ob teku družile, se pogovarjale in imele lepo.

Kakšni so bili občutki, ko sta pritekli na cilj?
Polona: Občutek je bil super. Sem prav rekla Mateji: »Super, da si me 'zvlekla'.«
Mateja: Vsak, ki preteče ciljno črto in izpolni osebni izziv, je zmagovalec, ne glede na čas. In tako sem se tudi počutila. Super je bilo!

Kaj je bilo za vaju najtežje med tekom?
Polona: Meni je bil najtežji zadnji kilometer, mogoče zato, ker v glavi veš, da je zadnji.
Mateja: Poplava v supergah, ki so se iz lahkotne športne obutve spremenili v težke plavajoče čevlje.

Kako sta se spopadali s slabim vremenom?
Polona: Jaz nisem bila nekaj posebno pripravljena na vreme, sem samo tekla. Ne glede na to, ali bi bilo slabo ali pa dobro vreme, bi pač samo tekla. Nimaš druge izbire. Ko sem enkrat že v tem, potem samo grem.
Mateja: S trmo.

Sta kdaj pomislili, da se glede na slabo napoved, teka ne udeležita?
Polona: Jaz zaradi slabega vremena nisem hotela iti, pa me je Mateja, rečemo ji motivacijski guru, ob šestih zjutraj tako zmotivirala, da sem vseeno šla. Če sem se že zbudila v nedeljo tako zgodaj, sem pač šla.
Mateja: Jaz nikoli. Če sem se odločila, da grem, sem hotela iti. Do zadnjega sicer nisem verjela, da bo dejansko snežilo in potem, ko res je, me vseeno ni preveč ganilo.

Tekli sta skupaj. Na kakšen način sta spodbujali ena drugo?
Polona: Z Matejo imava približno isto kondicije in enak tempo,tako da sva lahko tekli skupaj. Malp smo se vmes šalili, se smejali in je šlo.
Mateja: Prav veliko se nisva pogovarjali, sva pa sem in tja kakšno rekli, šalili, koga bova prehiteli in si govorili, da sva tako ali tako že skoraj na cilju.

Koliko vama tek pomeni v življenju, sta ljubiteljici tega športa?
Polona: Jaz osebno nisem bila nikoli ljubiteljica teka. Vedno se dobro tekla, imela dobre rezultate, ampak da bi mi bil všec, pa niti ne.
Mateja: V prvi vrsti je tek druženje, sama grem redko teči. Poleg druženja pa ga dojemam še kot športni konjiček in odmik od vsakdanjega tempa. Sem ljubiteljica dobrega počutja, do tega pa pridem tudi s tekom.

Kakšen odnos do teka sta imeli v osnovni in srednji šoli?
Polona: V osnovni in srednji šoli sem bila vedno med boljšimi v teku, nisem bila pa pretirano navdušena nad to aktivnostjo.
Mateja: Haha, ponavadi mi je bil tek na 600 metrov, kolikor smo tekli v osnovni šoli, prej muka kot užitek. Kako se vse obrne, ko te nekdo ne sili, haha.

Sta kakšen šport tudi trenirali v mladosti?
Polona: Sama sem kot zelo majhna plesala balet, kasneje pa sem plesala latinsko ameriške plese.
Mateja: Vedno sem imela rada telovadbo, od vsega daleč najrajši gimnastiko, s katero sem se nekaj osnovnošolskih let ukvarjala tudi v popoldanskih urah. Lahko rečem, da imam rada šport. A do tiste meje, ko ob tem uživam in ne, da je to moja nujna obveznost. Nekaj let sem tudi plesala in tega nikoli nisem dojemala kot športni trening, ker je bilo tako fino.

Kako poskrbita za dobro počutje in lepo postavo?
Polona: Zadnje čase predvsem s tekom, hehe. Na prehrano skušam paziti kolikor se le da, čeprav mi ne uspe vedno.
Mateja: Poleg teka, imam rada ples oziroma zdaj, ko mi delovni urnik rednih plesnih treningov ne dopušča, obiskujem zumbo. Sicer pa imam rada zdravo hrano, obožujem pa tudi vse, kar je povezano s čokolado, tako da...

Kje bosta zdaj tekli , ko prihaja slabo vreme, v telovadnici ali zunaj?
Polona: Sama do aprila zagotovo ne bom tekla.
Mateja: Ne maram teka na fitnes napravah. Mislim, da smo na maratonu dokazali, da nismo iz sladkorja, tako da tek pri meni pride v poštev le zunaj, v naravi. Mislim, da bom tekom zime tudi še kdaj šla, zagotovo pa ne tolikokrat, kolikor v toplejših mesecih.

Kakšne načrte imata za prihodnost glede teka?
Polona: Jaz nimam nikakršnih posebnih načrtov.
Mateja: Nobenih resnih. Edini načrt, ki je, je ta, da bom z veseljem obula superge, ko se zmenimo, da gremo tečt, da se bomo od tem še malo družile in ker se vsak pretečen kilometer pozna, mogoče drugo leto poskusile preteči 21 km.

Polona, kaj pravite na razdaljo 21 km, bi poskusili?
Polona: Če bi tekla 21 km? Nikoli ne reci nikoli, ker bi pred enim letom še za 10 km rekla: »Nikoli!«