Datum in kraj rojstva: 2. 4. 1995, Novo mesto
Kraj bivanja: Dovško, občina Krško
Šolanje: Gimnazija Brežice, 3. letnik splošnega gimnazijskega programa

Slišim na ime Tina. Razen, če je potrebno pomiti posodo, takrat ne slišim na nobeno ime. Sem dijakinja, občasno pa tudi divjakinja. Jeseni bom že tretje leto na Gimnaziji Brežice. Ah, kako teče čas, zdi se, kot da je bilo včeraj, ko sem bila v petem razredu in sem se odločila, da bom novinarka. V letih je želja začela jenjati, a ko sem se v srednji šoli pridružila novinarskemu krožku, sem vedela, da je to enostavno to. Lahko bi rekla, da sem rojena pod srečno zvezdo. Sem ena redkih, ki že pri svojih rosnih 17. vem, kaj si želim od življenja. Kaj si želim postati. Če o tem povprašam moje sošolce in ostale vrstnike, mi bodo odgovorili, da jih to še ne zanima, češ da je časa še tako dovolj. Mnogi me sprašujejo, čemu novinarstvo? Če pa sem tako pametna in bi lahko postala zdravnica. ,,Veš, ko bomo stari, bomo vsi bolni. In ti bi nas lahko zdravila!'' Pa jim odvrnem: ,,Ja, in takrat boste imeli čas prebirati časopise. Jaz pa jih bom pisala za vas.'' Pošteno? Mislim da.

Poleg šole sem dejavna tudi na drugih področjih. Končala sem nižjo glasbeno šolo iz smeri klavirja, potem pa sem se vpisala še na ure klarineta. Obiskujem jih že tri leta, lansko zimo pa sem pričela z igranjem v lokalnem pihalnem orkestru. Sem ljubiteljica umetnosti in gledališča ter obožujem popotovanja. Sem tudi mlada ambasadorka medkulturnega dialoga. Všeč so mi tuje kulture in sovražim stereotipe. Od drugih ljudi, sploh tujcev, se lahko naučiš toliko, a marsikdo teh izkušenj ne zna ceniti. V prostem času zelo rada berem, ob hladnih zimskih večerih pa si s skodelico čaja rada ogledam kak romantični film. Obožujem vse letne čase, saj je vsak svoja zgodba, a najrajši imam še vedno zimo. Sem ljubiteljica snega in pletenin ter vsako leto komaj čakam otvoritev smučarske sezone. Čeprav se bojim višine, obožujem smučanje. Poleti pa se najrajši podam na teniška igrišča. Pred leti sem nekaj časa tudi trenirala tenis, a sem vadbo nato zaradi šolskih in obšolskih morala opustiti. Poskusila sem se tudi v sodobnih izraznih plesih, a prepogostih treningov in oddaljenosti do plesne dvorane žal tudi to opustila. Sem pa še vedno ljubiteljica športa in rekreativka.

Če bi me kdo vprašal, kaj bi počela v življenju, če mi v novinarstvu ne uspe, bi mu odgovorila, pisala bi. Napisala bi svojo knjigo. O ljubezni. In športu. In glasbi. Zraven pa bi še organizirala različne prireditve, saj sem se tudi v organizacijskih dejavnostih nekako našla. Sem aktivna članica Kluba posavskih študentov in trenutno stojim na čelu Dijaške skupnosti Posavja. Rada imam mladinsko organiziranje, saj mi je všeč načelo mladi za mlade. Pa še da tudi starejšim pokažemo, da mladi nismo kar tako in ne preživimo celega življenja za računalnikom in v postelji. Zelo rada imam živali. Doma imam psa in štiri mačke. Borim se za pravice živali in ne uporabljam izdelkov testiranih na živalih. Ampak nisem vegetarijanka.

Moje izkušnje z mediji? Čeprav sem zelo mlada, jih nekaj že imam. Kot sem že dejala, sem šolska novinarka in skupaj z drugimi dijaki izdajam šolski časopis GIB. Z januarjem letos sem postala občasna sodelavka posavskega informativnega portala ePosavje. Bila sem tudi v letošnjem organizacijskem odboru pri pripravi Festivala za mlade ŠROT, kjer sem opravljala nalogo vodje PR. Od septembra dalje pa me boste lahko brali tudi v Publiki, kjer imam po novem svojo lastno kolumno Tinine misli. In da ne pozabim, sem tudi blogerka. Že kar lep čas. V bistvu se sploh ne spomnim, kdaj sem pričela z bloganjem.

Tako, to je le nekaj malenkosti o meni. Pa da ne pozabim, vedno se držite načela "Potrebno je sodelovati in ne zmagati." Videli boste, vaše življenje bo postalo mnogo bolj zabavno in spontano.

Sorodne povezave:
http://tininemisli.blogspot.com/