Po izredno lepem koncu januarja, ko smo po nekaj mesecih pri temperaturi okrog nič in celo kakšni stopinji več že odvrgli zimske bunde, smo februarja dobesedno zmrznili. Cel mesec je termometer v Alberti konstantno kazal okrog -30 stopinj, največji mraz pa smo doživeli v noči na prvi marec, ko je bilo -54°C. Zjutraj, ko sva se odpravila ven delat, je bilo 'samo' še -44. Kako se da to sploh preživeti, so me spraševali doma. Mrzlo je za znoret, to je enkrat ena. Oblečen si po slojih kot čebula, edini delček telesa, ki gleda izpod blaga, so oči. Te pa že ob nekajminutnem pohajkovanju zunaj začnejo boleti, saj imaš občutek, da ti zmrzujejo. Nos imaš pokrit, ker drugače ti vse zamrzne. Skozi usta se ne da dihati, ker mrzel zrak sili na kašelj. Najbolj hvaležna sem mojim debelim zimskim škornjem, ki naj bi 'držali' vse do -51°C, saj so tudi v najhujšem vetru in mrazu moje nogice obdržali tople, če ne celo vroče.

Sredina marca nam je končno postregla s prijaznejšimi temperaturami, tudi do 10 stopinj celzija. Sneg se je počasi začel topiti in izpod njegove oddeje je končno pogledala travica, ki je nismo videli že od oktobra, ko nas je obiskala prva snežna nevihta in s seboj prinesla več kot pol metra, ponekod do dva metra napihanega snega.

Spomladanska utrujenost

Že samo dejstvo, da delava po 10, 11 ur dnevno, in to večinoma fizično, pove svoje. Sneg pomeni še dodatno obremenitev, saj velik del dneva preživiva zunaj (konje ven, nato noter, kidanje snega, pripravljanje sena, ...). Tudi prvi pomladni dan nam je postregel z novo snežno nevihto in mrazom. Vse boli. Zapestja, ramena, hrbet. Sedaj vem, od kje izraz spomladanska utrujenost. Energije ni ... Dokler ne posije sonce. Dokler ne zagledaš popke na drevesih in narediš prvi korak na rjavi zemlji. Takrat je vse lažje in lepše. In začenja se čas izletov ...

Mall, ki ruši rekorde

Odpravila sva se do 150 km oddaljenega Edmontona, v West Edmonton Mall, nakupovalni center, ki je vse do leta 2004 veljal za največjega na svetu. Danes na tej lestvici zaseda 10. mesto, še vedno pa mu pripada zavidljiv naziv največjega nakupovalnega centra v Severni Ameriki. Mall, ki ga dnevno obišče med 90 000 in 200 000 ljudi, se nahaja na 490 000 kvadratnih metrih, vsebuje prek 800 trgovin in storitev, v katerih je zaposlenih 24 000 ljudi, njegov parkirni prostor pa sprejme 20 000 avtomobilov.

Mestece v mestu

West Edmonton Mall je kot malo mestece. Notri človek najde vse. Če si zaspan, je tu hotel. Če si lačen, je tu na destine restavracij in bifejev. Če bi rad plaval, je tu drugi največji notranji vodni park na svetu, z največjim notranjim bazenom z valovi na svetu, ki se dvigajo do dva metra. Njegov največji tobogan je visok kar 25 metrov. Če si zaželiš adrenalina, je tu Galaxyland, drugi največji notranji zabaviščni park na svetu s 24 atrakcijami. Največja je zagotovo Mindbender roller coaster, ki je največji notranji vlakec smrti (to ime mu lahko pripišemo dobesedno, saj je leta 1986 iztrilil in pri tem ubil tri ljudi) s tremi 'zankami' na svetu.

Prava paša za oči je notranje jezero s slanovodnim habitatom in tremi morskimi levi, pa tudi repliko Santa Marije, največje od treh ladij, ki jih je Krištof Kolumb uporabil pri svoji prvi plovbi. Nekaj korakov stran sva si ogledala trening umetnostnih drsalcev v Ledeni palači, drsališču, ki služi tudi hokejskim tekmam in drugim prireditvam.

Da človeku res ni dolgčas, so tu tudi mini golf igrišče z 18 luknjami, kino, strelski center ter vrsta nočnih klubov in telovadnic. V centru najdemo še 4 radijske postaje ter tematska območja, kot so Bourbon Street in Chinatown, sama pa sem svoje domotožje potolažila s sprehodom po Europa Boulevardu.

Pogled v daljavo

Še v času novoletne okrasitve pa sva se potepala po največjem mestu v provinci. V Calgaryju še vedno potekajo dela po uničenju lanskoletnih hudih poplav, ki so zajele celotno južno Alberto in samo v Calgaryu prisilile 75 000 ljudi v evakuacijo. Z mestnim vlakom sva se od hotela najprej odpeljala v Downtown in se ob mestnem drsališču sprehodila proti Calgary Towerju. 191-metrski stolp je pri 1228 metrih nad morsko gladino najvišja 360° opazovalna ploščad na svetu, od koder si je najino oko spočilo na dolgih prerijah na eni in zasneženem Skalnem gorovju na drugi strani. Od tu je najin pogled ujel tudi park, v katerem se vsako leto odvija Calgary Stampede, The world’s greatest rodeo and western festival, torej največji rodeo in festival zahodne kulture, ki je tudi na najini letošnji ‘to go’ listi. Nato sva se sprehodila do drugega konca mesta, naredila še nekaj fotografij in čas je bil, da se odpraviva proti domu.

Narava se počasi prebuja

Jelenjad je končno prišla na pašo iz gozda, v katerem je zaradi dolge zime in lakote letos poginilo veliko živali. Kojoti tulijo in v tropih načrtujejo lov. Prejšnji teden so napadli sprehajalko, saj so hoteli pomalicati njenega psa. Lačna puma je le nekaj minut vožnje stran od nas strašila po parku in zaradi varnosti so jo morali ustreliti. Sedaj nestrpno čakamo na lose, ki jih okoli našega ranča nismo videli že vse od decembra.

Danes imam prost dan. Počivam. Skozi okno sploh nočem pogledati. Zakaj? Ker že ves dan sneži. Spet.