Že celo življenje se izobražujem. Lahko bi si rekla večna študentka. V 20 letih poklicne kariere sem obiskala veliko seminarjev, delavnic in drugih oblik strokovnih izobraževanj in izobraževanj za osebno rast. In doživela marsikaj. Ljudje polnih teorij, naučenih floskul, pozitivnih misli – a le na ustih, ne v srcu. Nekateri »štorkljajo« od enega do drugega seminarja, a kaj, ko veš, da doma čakajo otrok in nezadovoljna žena ali pa mož. Toda ne, to ni pomembno. Pomembno je, da se izobražujemo. Seveda je to nujno, a ne za ceno kakovosti lastnih medsebojnih odnosov. Treba je poznati mejo. Kaj ti pomaga bogastvo naučenih rekov, ko si pa doma reven in hladen v odnosu. Doživela sem celo, da se je od slušateljev pričakovalo, da bomo zakupili storitev za ne vem koliko mesecev naprej. In če nismo, so pihali na čut odgovornosti do sebe. Le kako naj si nekdo brez možnosti preživetja privošči draga izobraževanja? Kje je tu čut za ljudi v stiski? Ga ni, ker se žal pod pretvezo osebne rasti gleda predvsem na dobiček.

Pa da ne bo pomote, veliko izobraževanj je res kakovostnih. A nujno je treba preveriti kdo izobražuje. V poplavi t.i. amerikanizacije v stilu motivacijskih delavnic dandanes najdemo na tržišču vse vrste predavateljev. Od tega, da so prebrali dve knjigi za osebno rast in se že čutijo dolžne predavati, do res vrhunskih strokovnjakov z akademsko izobrazbo. Opažam tudi trend pljuvanja po javni izobrazbi. Kot da je dovolj za krpanje človeških ran le to, kakšen človek si. Seveda je pomembno, celo nujno, da si človek z visoko razvito čustveno inteligenco, a za izobraževanje drugih žal to ne bo dovolj. Lahko sem še tako dobrega srca, željna pomagati ljudem, a človekovo telesno rano si ne bi upala zašiti. Si predstavljate, da pridete k meni in vam povem « tako rad pomagam ljudem, a po poklicu sem pedagoginja. Mi dovolite, da Vam zašijem zevajočo telesno rano? Enostavno je treba biti realen. A dandanes je moč zaslediti ljudi, ki le z željo po pomoči želijo krpati in šivati človeške rane – brez akademske izobrazbe. Nak, ne bo šlo. Res je, da je hudo, če je človek izobražen in brez čustvene inteligence, a enako hudo je, če si čustveno inteligenten, a brez ustrezne strokovne izobrazbe. Postane lahko nevarno. Zakaj? Ker lahko prevlada ego in misliš, da si rojen za rešitelja sveta. Da boš sam spremenil svet. In tu se loči kakovost izobraževanj. V ponižnosti in skromnosti predavatelja, ki ve, da je le drobec uvida, na poti ljudem, ki so v stiski.

*Janja Dermastja je univ.dipl pedagoginja in prof.nemškega jezika, certificiran in licenciran NLP praktik, certificiran in licenciran praktik hipnoze, certificiran in licenciran coach mediator. Piše za različne revije, predava po šolah in vrtcih, vodi Center za kakovostno življenje Modra ura.