»Bi mama rekla: »Sem že med nosečnostjo vedela, da bodo s tem dojenčkom težave,...« Baje, da sem že v trebuhu brcala, kot da želim predčasno ven, vendar to ni bil ta znak. To je bilo opozorilo, da sem že takrat dala vedeti, da bo šport moja strast. Seveda, tudi težave so imeli z mano kaj pa drugega, tudi tega je bilo, ker sem bila neukrotljiva, imela vedno preveč energije. Dokler me niso v 2. razredu Osnovne šole vpisali v Gimnastični klub, v katerem sem dobila dobre osnove za naprej.«

Tako zapis o sebi na svoji spletni strani zaÄŤenja Mateja DrobniÄŤ iz Hrastja, vasi v bliĹľini Cerkelj ob Krki. Danes ÄŤlanica Atletskega kluba Krka iz Novega mesta je svojo atletsko pot zaÄŤela v breĹľiškem atletskem klubu, potem, ko je kmalu ugotovila, da gimnastika ne bo to, ÄŤemur bi Ĺľelela posvetiti veÄŤ ÄŤasa in pozornosti. Sprva je trenirala razliÄŤne atletske discipline, skoraj mnogoboj. Â»Na prvem tekmovanju v Ljubljani - "mnogobojÄŤku", sem po nekaj mesecih treninga, med veliko nastopajoÄŤimi (mislim, da jih je tekmovalo ÄŤez 30) zasedla konÄŤno tretje mesto. Rezultati so se stopnjevali, bila sem med boljšimi v skupini, a niso vedeli, v kateri disciplini bi bila ÄŤez nekaj let lahko uspešna. Ker sem imela nekaj gimnastiÄŤnih osnov, me je v 6. razredu OĹ  takratna trenerka Vladka LopatiÄŤ ÄŤisto mimogrede vprašala, ÄŤe bi se preizkusila v disciplini skoka s palico. In takoj sem rekla, zakaj pa ne (nisem pa vedela, kako ta disciplina "od blizu" sploh izgleda). No, in tako sem res priÄŤela trenirati 2x tedensko. Ko je trener za palico, prof. Polde Rovan videl, da mogoÄŤe pa bom tu lahko kdaj kaj dosegla, so se odloÄŤili, da bom redno trenirala v skupini "palcašev". In reÄŤem lahko samo, da mi ni Ĺľal.«

Hiter napredek v mlajših selekcijah

Kot pravi Mateja, ki je 16. julija dopolnila 26 let, se svoje prve zmage v skoku s palico ne spomni. Â»Zelo dobro se pa spomnim, da sem bila najmlajša v skupini in punce so imele po pol metra boljše rezultate kot jaz, ko sem priÄŤela. A se je to kmalu spremenilo, saj sem v kratkem obdobju izboljšala rezultate mojih prijateljic s treninga. To mi je bila vedno motivacija in takratna skupina je bila vrhunska - oÄŤitno mi je zelo ustrezalo, da so vsi starejši in da se lahko od njih veliko nauÄŤim. Tudi razumevanje je bilo vrhunsko, vzpodbuda Ĺľe na vsakem treningu.« Glede na to, da je kot pionirka in mladinka velikokrat stala na stopniÄŤkah, se bolj kot prve zmage spomni tekem, kjer je postavila kak osebni ali drĹľavni rekord, oz. dosegla normo za kakšno veÄŤje tekmovanje.

Njen osebni rekord znaša 3,91 metra, med dosežki, ki jih ima na svoji spletni strani navedene kot najboljše, pa šteje udeležbo na svetovnem prvenstvu za mlajše mladince (Madžarska – Debrecen, 2001), udeležbo na svetovnem prvenstvu za starejše mladince (Italija – Grosseto, 2004), večkratne naslove mladinske državne prvakinje ter 14. mesto na Univerziadi v Srbiji leta 2009.

Menjava kluba – iz Brežic v Novo mesto

Mateja je v BreĹľicah konÄŤala Srednjo ekonomsko šolo, zdaj pa je študentka Fakultete za šport. Z odloÄŤitvijo za študij v Ljubljani, je sledila tudi odloÄŤitev menjave trenerja. Tako je po desetih letih zakljuÄŤila sodelovanje s prof. Poldetom Rovanom, kateremu se zahvaljuje za ves trud skozi vseh »pregaranih« deset let, in priÄŤela sodelovati z novomeškim trenerjem Andrejem JeriÄŤkom. »Tudi njemu sem neizmerno hvaleĹľna, ker je Ĺľe od vsega zaÄŤetka potrpeĹľljiv z mano. Ko danes razmišljam o svoji odloÄŤitvi, ki je bila res teĹľka, sem zelo vesela, da sem se odloÄŤila za ta korak. Ĺ˝al mi je, da nisem tega storila Ĺľe kakšno leto prej,« pravi Mateja, ki se v Atletskem klubu Krka poÄŤuti zelo dobro. VeÄŤino atletov in atletinj je poznala Ĺľe od prej, tako da se je poÄŤutila precej domaÄŤe.

»Predvsem mi je všeč in kar je tudi zelo pomembno, da klub funkcionira na res zelo profesionalni ravni. Vse stvari so jasno in javno določene in ne delajo nobenih velikih (izstopajočih) izjem. Za vse atlete se trudijo, kolikor se le lahko. Finančno sem bila na začetku sicer precej na slabem, saj mi klub ni mogel zagotoviti palic (v AK Krka sem prišla ravno v času poškodbe) in je bilo to breme na meni oz mojih starših. A s časom, ko sem zopet pričela tekmovati, se je tudi klub potrudil in mi pomagal, koliko mi je pač lahko, za kar se jim najlepše zahvaljujem. V Novem mestu tudi niso imeli skakalcev s palico (razen Andreja Poljanca, ki je prišel v klub malo pred mano) zato je bila odločitev po eni strani še težja, saj posledično tudi trenerja za palico niso imeli. A sem se vseeno odločila poskusiti in tako vztrajam še danes.«

Ĺ tudij, kariera, zaposlitev? Dileme ostajajo.

Večkrat se je v življenju že znašla pred dilemo, ali prekiniti z atletsko kariero ali ne. Ko je bila mlajša, so bile to muhe enodnevnice, v zadnjih 6-ih letih je pa večkrat prišlo do razmišljanj, kaj in kako ter ali se še splača vztrajati. »Do pomislekov običajno pride, ko se nekatere stvari nalagajo in nalagajo in v tistem trenutku ne najdem pravega izhoda. Sem si tudi že vzela nekaj časa za premislek, a nisem zdržala dolgo brez treningov in tekem. Ta disciplina me je enostavno zasvojila, drugače ne znam razložiti. Včasih bi bilo morda res bolj pametno (čas za dokončanje študija, redna službo, itd), če bi dala šprinterice in palice v kot, a ne gre. Mislim, da ko bo prišel čas za to, da se bom odločila prav. Je pa dejstvo, da nimam zagotovljenih sredstev (predvsem finančnih), ki so še kako potrebna za razvoj športnega rezultata in tu imam še veliko rezerv, ki niso izkoriščene,« pojasnjuje.

Brez podpore najbližjih ne bi šlo

Tudi vzpodbuda najbliĹľjih je pogosto tisti razlog, ki jo Ĺľene naprej - nekateri bi si seveda Ĺľeleli, da bi konÄŤala s kariero Ĺľe zdavnaj, nekateri imajo sprotne pomisleke,se pa najdejo tudi tisti, ki jo drĹľijo pokonci Ĺľe od njenih zaÄŤetkov. »Poudariti moram, da brez mojih staršev tudi moje športne kariere ne bi bilo. Za atletiko so me navdušili prav oni in me podpirajo Ĺľe 16 let (v dobrem in slabem). Vem, da samo zahvala ni dovolj. A pred sabo imam, da kmalu dokaĹľem, da njihov trud, ÄŤas, denar ni bil vrĹľen proÄŤ. Tudi brez trenerja Andreja JeriÄŤka ne bi šlo. Kot sem Ĺľe omenila, sem velikokrat bila v pomislekih kako naprej. Tudi on mi stoji ob strani in skuša najti najboljše rešitve zame. Tudi njemu hvala.« Veliko pa Mateji pomeni tudi podpora prijateljic in fizioterapevtke Maje Zelnik GregorÄŤiÄŤ (Fizioterapija Rudolfovo), ki ji je zelo pomagala in ji še vedno, ko je to potrebno pri sanaciji poškodb.

Letos brez univerziade, a z izidom sezone ravno na Portovalu

»Tekma v Novem mestu je bila ena boljših v moji karieri,« priznava Mateja, ki je 13. julija na stadionu Portoval, kjer sicer skoraj vsak dan trenira, po dolgem času preskočila 380 centimetrov. To je sicer še vedno 11 cm manj od njenega osebnega rekorda. »Ta tekma mi je spet dala nov zagon. Zavedam se, da s tem rezultatom trenutno ni ciljati kam visoko. Je pa dejstvo, da sama vem, koliko sem zmožna preskočiti in to je ta hip bolj pomembno.« En cilj ji je letos spolzel iz rok (uvrstitev na Univerziado) - normo je sicer imela izpolnjeno, a je skakalka iz drugega kluba letos bolje pripravljena in potuje ona. 7. avgusta jo v Kopru čaka še Državno prvenstvo, kjer si želi čim boljše uvrstitve in dobrih skokov.

4- metrska znamka – še neizpolnjene sanje

Tako kot mnogi športniki, ki resno trenirajo več let zapored, je tudi Mateja govorila, da si želi na Olimpijske igre. A po vsem, kar je v atletski karieri doživela, je glede ciljev skromnejša. Vsaj začasno. »Zdaj mi je pomembno samo to, da dosežem tiste svoje notranje želje, ki bodo dale zadovoljstvo v glavnem meni. Prvo moram zopet doseči ta nivo, da bodo vse stvari lahke in bo v prihodnosti tudi kaj boljšega za pričakovati.« Zato se je Mateja prenehala obremenjevati z mejno znamko 4 metre. »Ko sem videla pred kakšnim mesecem, da mi ne gre kot sem si želela, mi je motivacija malce upadla in to se je kazalo povsod. Tako da sem na miting Krka 2011 prišla povsem sproščeno brez pričakovanj. No, uspela mi je zelo dobra tekma, imela sem zelo dobre skoke in to je trenutno pomembno!« dodaja in se hkrati zahvaljuje navijačem za glasno podporo.

Željna novih znanj in posredovanja izkušenj mladim

Atletika je njeno življenje in kot pravi, bi rada tudi po končani tekmovalni karieri ostala predana skoku s palico. »Želim si postati trenerka za skok s palico, majhno ekipo nadobudnih »palcašev« že imam. Želim izvajati določene projekte na tem področju,« o svoji prihodnosti razmišlja 26-letna rakica, ki je letos teden dni preživela v Franciji in se udeležila seminarja »Women's leadership in sport«. V zadnjih treh letih jo vse bolj zanima tudi delo na področju medijev. »Če bo le kdaj priložnost, da se v tem tudi malo bolj resno preizkusim, si želim, da bi lahko predstavljala atlete, ki so zelo perspektivni, a za njih še nihče nikoli slišal ni, ker za njih ne poskrbijo tisti, ki bi mogoče morali,« še dodaja atletinja, sicer ponosna teta 7-mesečnima dvojčkoma, nečaku in nečakinji, katerima se rada posveča v svojem prostem času.


Foto galerija - avtorji fotk: osebni arhiv, Marko Vukobrat