Ne vem, zakaj, ampak nedavno tega so se te obljube povsem različnih ljudi nakopičile v moji glavi. In ugotovim, da je nastala prava gneča, teh visokoletečih besed brez realne osnove, ki sramežljivo lebdijo nekje med nebom in zemljo. Največkrat so mi ljudje obljubljali denar. You're gonna get paid, fucker! Vedno gre za to tesno povezavo med denarjem in boljšim jutri. Mogoče pa kdaj do mene pristopi res huda bejba in mi obljubi, da bom imel prazna jajca. In potem nekaj tudi dejansko naredi na tem.

Ampak težava je tukaj v obeh straneh, tako tistih, ki obljubljajo, kot tistih, ki verjamejo. Če bi vsakemu, ki nam nekaj obljubi, odgovorili z »boš kurac, spizdi«, potem bi ljudje tudi izgubili voljo, da nam poizkušajo prodat meglo. Posipano s čokoladnim mrvicam. To je problem z besedam, če so lepe, jih uho kaj hitro registrira. Sicer ima neverjetno izostren sluh tudi za grde, ampak to je že povsem druga zgodba. Presliši pa najpogosteje iskrene in ravno te bi si po Kekčevem nasvetu moral zapisat za uho.

Zarečenega kruha se največ poje. Poleg belega in polnozrnatega. Jaz imam to čudno navado, da ljudem ne obljubljam nekaj, kar ne morem storiti. Nimam vez v Krki, da ti zrihtam službo. Lahko ti pa pomagam nesti kavč v tretje nadstropje tvojega novega stanovanja. Tako kot ne morem iti v petek ven in obljubiti, da ne bom pil. Nikoli ne vem, kako se bo večer obrnil, morda bo pa situacija od mene zahtevala, da spijem pivo ali dve. Lahko pa obljubim, da ne bom pil vodke, ker sva v tretjem letniku srednje šole slovesno obljubila eden drugemu, da se do konca življenja ne povohava več.

Čudovito se počutim. Veš, zakaj? Ker sem se tokrat zavestno odločil, da nikomur več ne verjamem na besedo. In sploh nisem jezen na tiste, ki so mi podajali neizpolnjene obljube, samo bodo morali živeti s svojo upognjeno hrbtenico. S tem, ko sem se dokončno odločil, da ne verjamem besedam, sem sprožil mali slap posledic. Prvič, ne bom več razočaran, ko se ne bodo izpolnile. Drugič, manj bom razmišljal o tem, kako lepo bo v prihodnje in bom raje živel danes, saj je prav lep dan. Tretjič, vse niti so v mojih rokah. Kar mi uspe in kar zajebem, vse to je posledica mojega (ne)dela. Kar pomeni, da odgovarjam le samemu sebi. Zato je to čudovit občutek. Ker ne jebem več ježa. Nič več na suhu, kot se reče v naših prelepih dolenjskih koncih. Ali bom sam podmazal tako, da bo vse teklo gladko in bom v tem užival, ali pa se ne bom vtikal v imaginarno obljubo po slastni, ozki muci nekoga drugega, ki je že dolgo tega na suhem.