V življenju se velikokrat znajdemo pred raznimi preizkušnjami in dilemami – kje nadaljevati šolanje, ali zamenjati službo, poiskati nov izziv, se upreti tistim, ki ne odobravajo naših odločitev, zapustiti partnerja, ker zveza že dolgo ni več to, kar bi si želeli... Čez vse to gre običajno vsakdo izmed nas, pa ne le enkrat v življenju. Preizkušnje, ki nas spravijo v solze ali nam prinesejo občutke, ki bi jih najraje pometli pod preprogo, nas hkrati okrepijo, obogatijo. A da jih razumemo, sta potrebna tudi določen čas in osebna, duhovna zrelost.

Namen tega zapisa nikakor ni svetovanje, nisem strokovno usposobljena za to. Namen ni niti, da vam govorim o svojih preizkušnjah ali dilemah, s katerimi sem se soočala v preteklosti ali se v mojem življenju porajajo danes. Želim le, da se vsakič, ko boste čutili v sebi dvom, resnično vprašate: »Kaj si želim jaz? Se dobro počutim ob tem, kar počnem, in z ljudmi, s katerimi se družim? Kje čutim zadovoljstvo, notranji mir, veselje?«

Ker ko poznate odgovore na ta vprašanja, veste tudi, v kateri smeri nadaljevati pot. Vedeti pa še ne pomeni, da to dejansko res storite. Tu se ljudje razlikujemo. Nekateri od misli, ki se utrne v njihovih glavah, in odločitve, do katere posledično pride, dejansko nadaljujejo pot v smeri akcije – storijo korak, ki prinese spremembe... in le-te sprožijo nadaljnji val sprememb in nove korake. Če smo le dovolj odločni. Spet drugi ljudje pa sicer sprejmejo v sebi neke odločitve, a niso dovolj vztrajni, drzni, pogumni in samozavestni pri uresničevanju le-teh. Kje ste v tem primeru vi, je popolnoma vaša stvar. Če ste tam, kjer se dobro počutite, če počnete tisto, v čemer uživate, če ste z ljudmi, ki jih imate radi... vrhunsko! Če ste nezadovoljni v službi, ali denimo nesrečni v zvezi, pa imate vedno možnost odločitve in sprememb.

Vse, kar imate, je ta trenutek. Ga boste zaužili v njegovi popolnosti, z nasmehom na obrazu in zadovoljstvom v srcu, ali boste tarnali nad vsem, kar vas obdaja? Odločitev je popolnoma vaša.

Ko sem se pred ≈°tirinajstimi dnevi potepala po Zadru, popolnoma sama, sem u≈æivala. Tako kot u≈æivam zdaj, ko pi≈°em te vrstice in obujam spomine. Potrebovala sem ƒças zase, ≈æelela sem se umakniti od vsakodnevnih sreƒçanj z ljudmi v Novem mestu. S knjigo, brisaƒço in plastenko vode v nahrbtniku sem se sprehajala po ulicah tega ƒçudovitega kraja, ki mu pravijo ¬ªdalmatinski Rim¬´. Z razlogom. Nisem neka velika privr≈æenka zgodovine, a arhitekturne lepote iz preteklih stoletij, ki nosijo v sebi doloƒçene zgodbe, me vedno znova navdu≈°ijo. Obƒçudovala sem sonƒçne zahode in prelepo zadarsko rivo, spremljala galebe na nebu, sedela ob znamenitosti, ki je v Zadru res ne sme≈° zgre≈°iti (morske orgle) in poslu≈°ala ≈°umenje morja. Na rolerjih sem odkrivala mestne kotiƒçke, ki jih, ƒçe bi se v Zadar odpravila z mno≈æico znancev ali prijateljev, verjetno ne bi nikdar odkrila. V hostlu, kjer sem spala, sem spoznala dve Avstralki in dva Francoza, na bli≈ænjem otoku Ugljanu sem obiskala svojo najmlaj≈°o prijateljico Alesio in znance iz ko≈°arkarske dru≈æine, predvsem pa sem imela v sebi en velik obƒçutek zadovoljstva, miru, pa tudi ponosa, da sem od ideje, da grem na morje sama, dejansko to izku≈°njo sama tudi do≈æivela. In ni mi ≈æal. ≈Ýe veƒç, verjetno jo ≈°e v leto≈°njem poletju ponovim, saj mi tovrsten odklop od vsakdanjega ≈æivljenja prina≈°a obilo energije za nove podvige. In nenazadnje, pa ne najmanj pomembno - glede na to, da imam s.p. in sem s tem prikraj≈°ana za plaƒçan dopust ali regres... tridnevni morski oddih je bil poceni, saj za vse skupaj (potni stro≈°ki, spanje, hrana in pijaƒça) nisem zapravila veƒç kot 150 evrov.

Življenje je lepo, če ga živiš... Ni enostavno, če v ospredje postavljaš materialne vrednote in se zaradi njih primerjaš z drugimi. V takih primerih imaš pogosto občutek, da nečesa nimaš oziroma da ti nečesa primanjkuje. Če pa v ospredje postavljaš sebe in svoje lastno počutje, če sprejemaš druge ljudi takšne kot so in slediš svojim notranjim vzgibom, čustvom in željam, pa je življenje čudovito.

Ali kot je v svoji knjižni uspešnici »Skromnost ni lepa čednost« zapisala Gerlinde Ortner: »Naučimo se sami sebe zavestno razvajati! Pozabite na vsakdanja opravila in si polepšajte nekaj uric. Pri svojih drobnih radostih nikar ne mislite na to, da morda ta čas kradete najdražjim ali da jih zanemarjate. Če želite skrbeti za druge, morate najprej pomisliti nase. Zdrava sebičnost pomembno prispeva k splošnemu počutju, samostojnosti ter samozavesti.«