Vńćasih moraŇ° oditi, da vidiŇ°, kdo bo priŇ°el za tabo. Vńćasih moraŇ° govoriti bolj potiho, da vidiŇ°, kdo te posluŇ°a. Vńćasih se moraŇ° spreti, da vidiŇ°, kdo je na tvoji strani. Vńćasih moraŇ° storiti napako in prinesti napańćne odlońćitve, da vidiŇ°, kdo jih bo popravil. Vńćasih moraŇ° ljubljeni osebi pustiti, da odide, da vidiŇ°, ńće te ljubi dovolj, da bi se vrnila!
¬ĽVse vrste odnosov, od prijateljskih, intimnih, partnerskih, poslovnih, starŇ°evskih, sorodstvenih do odnosa do sebe ... vsi so na preizkuŇ°nji. In tako bo, dokler se ńćlovek ne bo odrekel pravici, da ima prav, pravici, da ima zadnjo besedo, pravici, da je razumljen, pravici, da se maŇ°ńćuje nekomu, ki ga je ranil, pravici, da dokaŇĺe nekomu, da se moti,¬ę v svoji kolumni v Poletu piŇ°e Varja KaliŇ°nik. Dodajam Ň°e nekaj njenih misli, ker se mi zdijo vredne razmisleka in ukrepanja...
¬ĽŇĹivljenje je sestavljeno iz tisońćerih resnic. Nihńće od nas nima prav in nihńće od nas se ne moti. Vse pańć samo je. Boleńćina se rodi v trenutku, ko hońćemo imeti prav, ko hońćemo, da vidijo, sprejmejo naŇ°o resnico, ko hońćemo biti razumljeni, ko hrepenimo po tem, da bi bili sprejeti.¬ę¬ĽVsa razmerja so pohabljena zato, ker nismo sposobni sprejeti odgovornosti za to, kar mi sami ustvarjamo v razmerju. Nenehno ustvarjamo poloŇĺaj, v katerem imamo prav in se nekdo drug moti, ali pa je obratno. V tem svetu, v svetu ńćrne in bele barve, ni nians, ni moŇĺnosti, ni kreacije, ni skladnosti, ni sońćutja, ni uŇĺitka, strasti, veselja, ni ljubezni. Pozabili smo biti odprti, v vsako razmerje vstopimo z nezaupljivostjo, z zaprtim srcem in togimi preprińćanji. NaŇ°a komunikacija je postala egocentrińćna, z ljudmi se ukvarjamo samo zato, ker hońćemo od njih nekaj dobiti, pa naj bo to prepoznanje, sprejetje, razumevanje, veńćvrednostni obńćutek, obńćudovanje ali pa kaj drugega. Ne posluŇ°amo jih zato, da bi jih razumeli, ampak zato, ker hońćemo zadevo obrniti v svojo korist. Ko jih posluŇ°amo, se od njih ne uńćimo, ampak razmiŇ°ljamo, kaj nam pri njih ni vŇ°eńć.¬ę¬ĽńĆe Ňĺelimo izkusiti pomenljive, tople in srńćne odnose, je dobro eksperimentirati s spremembami. Recimo, ńće zańćnemo posluŇ°ati ljudi s popolno pozornostjo in sprejemati njihovo resnico, se lahko zgodi, da bo komunikacija toplejŇ°a. Ko govorijo, jim namenimo stoodstotno pozornost. To pomeni, da sliŇ°imo in sprejemamo samo njihovo zgodbo, da ne razmiŇ°ljamo nińć drugega, da jim ne segamo v besedo, da ne razlagamo sebe in svojega staliŇ°ńća, ampak se ukvarjamo z njimi tako, da jih popolnoma sprejemamo, pozorno posluŇ°amo in hkrati ńćutimo sebe, svoje srce.¬ęCeloten ńćlanek si lahko preberete na povezavi:http://www.polet.si/kolumna/vajenec-cudovitega-pocutja