Današnji dan je Unesco razglasil za svetovni dan poezije. Z njim je želel podpreti jezikovno pestrost in raznolikost poetičnega izraza. Z vami delim dve svoji najljubši pesniški umetniji iz bogate slovenske zbirke.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Spomladi do roĹľne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do sneĹľne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v Ĺľivljenju do prave resnice,
v sebi do rdeÄŤice ÄŤez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnoviÄŤ
in zopet
in znova.

(Tone PavÄŤek)

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa ÄŤeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, laÄŤna, nasiti bliĹľine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot poĹľirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in neĹľnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa ÄŤeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa ÄŤeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za Ĺľalost
- ÄŤe se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna boleÄŤino
- koliko teĹľkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molÄŤeÄŤi spremljevalci samotneĹľev in ÄŤudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)