Na to, kako smo bili vzgojeni, danes ne moremo veƒç vplivati. Na to, kar se je zgodilo, ko smo ≈°e gulili ≈°olske klopi, prav tako ne. ƒåe smo kak≈°nemu fantu ali punci strli srce, ƒçe smo kdaj nad kom (neupraviƒçeno) povzdignili glas, je to nekaj, kar je minilo, kar lahko sicer posku≈°amo popraviti z besedo "Oprosti", a dejstvo je, da je vse to preteklost. A ne glede na to, kdo smo, kaj poƒçnemo danes, vedno, ampak res vedno, lahko vplivamo na lep≈°i jutri - nas in ljudi okoli sebe. 

Sama veliko berem. To me sprošča. Da o tem, kakšna strast je zame pisanje, ne govorim. A pridejo dnevi, ko ni prave motivacije, ko ni pravih idej... Eden takšnih dni je bil nedolgo nazaj. Cel kup opravkov na seznamu, a brez prave volje, da se jih lotim. Potem sem naletela na članek Tine Pustovrh Puc... in v meni se je nekaj zganilo. "Zgani se z nami!" je tudi slogan portala, ki ga prebirate. A želim, da si vzamete nekaj minutk in preberete vsaj tale del članka... vredno je!

"Le redko koga so starši učili, da se bo v življenju, ki mu hodi nasproti, potrebno prilagajati s svetlobno hitrostjo in da nikoli več ne bo tako, kot so nas učilii, da bo. V tem svetu je treba znati notranjim in zunanjim spremembam slediti, se jih zavedati, jih ozaveščati in istočasno znati sebe odmakniti od vezja, ki nadzoruje in manipulativno opravlja svet. Kamor lahko spada tudi naše ožje okolje. Da se ohranimo. Da se še naprej oziroma še bolj zavedamo svojih potencialov in jim sledimo. Strah? Potrebujemo ga zgolj toliko, da se ustavimo, ga ozavestimo, se z njim pomenimo, ga pozdravimo in odslovimo.

Pozabimo na vprašanja: "Kaj bodo rekli? Kdo sem jaz, da lahko to naredim? Kaj če ne bo več poti nazaj?" Pozabimo na tiste, ki nam dajejo etikete in nas vlečejo navzdol. Pozabimo na neskončno število misli. Pozabimo na neskončno število dvomov. Predvsem pa pozabimo na to, da nas marsikateri želijo prepričati, da je svet nevaren. V resnici je brezmejen, mamljiv in vse, kar je izven naših okvirjev, čaka, da se odkrije in se kot izkušnja zakorenini globoko znotraj nas.

In tega se zunanji svet boji. Pogumnežev, ki odkrivajo resnico in znajo splezati čez ovire. Te je težko nadzorovati.

Nekaj pa je res ... Ko se odločimo za spremembo, ko zberemo pogum in ko naredimo tisti prvi korak, se zavedajmo: Nikoli več ne bo, kot je bilo! Postajamo sprememba, ki jo svet potrebuje. Ljudje, ki se bojijo naše rasti, bodo iz našega življenja odšli. Ker se bomo mi tako odločil. Ljudje, ki bi želeli leteti z nami, bodo prišli. Ker jih bomo mi sprejeli. Preprosto zato, ker je to cikel življenja."

Celoten zapis lahko preberete na povezavi: 

http://tinapustovrhpuc.com/spremembe/