Prazno, brez toplote. Praznuješ svoj osebni praznik, a ni človeka, ki bi se iskreno veselil s teboj, ni staršev, ki so ti vsako leto segli v roko, dali poljubčke, ob katerih si tudi zajamral "ne mami tu pred vsemi". Ni presenečenj, ne prijateljev, s katerimi bi s kozarcem v roki, ob svoji najljubši pesmi slavil pozno v noč in vsaj za trenutek pozabil to bedo življenja, ki jo opazuješ vsak dan. Sam si. Vendar si globoko v sebi želiš in upaš na nekaj, kar te bi prevzelo. Odpreš poštni nabiralnik, jasno na njem ni tvojega imena, si samo številka. V njem je pismo. Tvoje pismo. Ob vsebini, ki ga nosi, ob pisavi, ki jo še kako dobro poznaš, ti pade prva solza, ki si jo le stežka zadrževal. Ni vse tako sivo.

To je tisto, za kar je treba živeti, brez umetnih nasmehov, brez hladnih objemov, treba je živeti za majhne reči, za še tako preprost list papirja, ki ti cel dan obrne na glavo in ob katerem začutiš, da si spet doma. V svoji majhni sobi, kjer imaš svoje otroštvo. Resda so vse napisane želje iskrene in še kako dobrodošle, ampak tebi trenutno to ni tako pomembno. Sam list papirja je vreden več kot kakršno koli drugo darilo, predvsem mislim materialno. List. Ta list je od tvojih najbližjih, brez katerih ne bi bil to, kar si, ne bi bil tako daleč in sigurno nikoli ne bi spoznal vrednosti, ki ga to pismo nosi. Ni izrečenih besed, prepuščen si trenutku. Daleč od oči, v srcu pa še kako blizu z neverjetnim nasmeškom na licu. Razdalja sama se nam ne sliši tako privlačna, sploh neradi govorimo o njej, vendar kaj vse nam nosi, je neverjetno. Ni vse tako sivo.

Napisala:
Jana Horvat, nogometašica iz Krškega, ki študira in trenira v Ameriki (Bethel University, McKenzie)