»Za trenutek še zaprem oči, nekajkrat globoko vdihnem in izdihnem, nato pa vstanem. Z nasmehom na ustnicah zaželim dobro jutro domačim, ki so že zbrani pri zajtrku. Jaz kot običajno pridem zadnja.... Ko pa tako rada dolgo spim. A premami me vonj po kavi, ki se mu ne morem upreti. Tako kot se ne morem upreti njemu, ki je moje življenje obrnil na glavo! Tako nepričakovano in nevsiljivo je postal najpomembnejši človek v mojem srcu, da še zdaj ne morem verjeti.
≈Ýe v polsnu vkljuƒçim svoj mobilni telefon in se nasmehnem sama sebi, ko preberem njegovo sporoƒçilo, v katerem mi po≈°ilja poljubƒçke za dobro jutro. ¬ªKako je lepo, ƒçe ƒçlovek ≈æivi, ljubi in je ljubljen!¬´ si reƒçem, ƒçeprav vem, da ni vedno vse tako, kot bi si ≈æelela. Ampak v zadnjih tednih se poƒçutim kot prerojena, polna energije in volje do ≈æivljenja... na novo zaljubljena. Iz dneva v dan bolj! Kot najstnica, ki do≈æivlja svojo prvo ljubezen, sanjarim z odprtimi oƒçmi in u≈æivam v vsakem trenutku, ki mi ga podari ≈æivljenje.
Bolečina, solze, razočaranje zaradi izgubljenih najstniških ljubezni so preteklost. Ostaja le spomin nanje, zakopan na dnu srca. In naj tako tudi ostane! Moj svet je zdaj lepši, vsaj meni se tako zdi. Srce je polno pozitivnih čustev, ki me navdajajo z optimizmom in energijo. Vsemu temu je največ pripomogel ON, ki je v moje življenje posijal kot sončni žarek in našel pot do mojega srca. Sprva sem se upirala čustvom in si nisem hotela priznati, koliko mi pomeni. Zadovoljna sem bila s prijateljstvom, o čem več nisem razmišljala. Potem pa, ko sva se nekajkrat dobila na kavi, si pripovedovala zgodbe najinih življenj, se smejala in si delila tudi slabše, bolj žalostne trenutke, sem spoznala, da ne gre več le za prijateljstvo. Čustva so se iz dneva v dan poglabljala, kar sva si naposled tudi priznala. S tistim dnem je moje življenje dobilo dodaten smisel.
Že samo misel nanj mi polepša dan, kaj šele trenutki, preživeti z njim. Zaradi njega so tudi turobni deževni dnevi polni sonca. On je kot nekakšna lučka v temi ali najsvetlejša zvezda na nebu, ki jo lahko ure in ure občudujem, pa bom še vedno vsa očarana. On je moj sonček, ki me zjutraj zbudi. Je najlepša mavrica, ki poživi nebo, nežen plamen, ki poskrbi, da mi ni hladno. Zavetje pred nevihto je njegov objem, v katerem se počutim varno in ljubljeno. In sladki poljubi so še toliko slajši, ko se združijo najine ustnice, ko dlan išče dlan, bližina pa potrebuje bližino.
Z njegovimi besedami in dejanji je življenje dobilo večjo vrednost, malenkosti, ki jih prej v vsakdanjem življenju sploh nisem opazila, so zdaj nekaj najbolj dragocenega. Ne vem... včasih pomislim, da pretiravam, da me bo kmalu minilo in bo za njim prišel kdo, ki mu bom spet lahko pisala hvalnice. Morda... nikoli se ne ve. A zdaj nočem razmišljati o tem, kaj bo, če bo. Nočem graditi načrtov za prihodnost, ker iz izkušenj vem, kako hitro se lahko v trenutku vse poruši. Hočem pa uživati življenje v pravi luči in podobi, v vsakem trenutku, tukaj in zdaj! Iz dneva v dan. Z njim.«
Dolenjska rožica
(Objavljeno v reviji Antena 11.9. 2000)
No, več kot deset let po objavi te zgodbe vam iskreno priznam – ta hip se sploh ne spomnim, o katerem fantu sem pisala. In če obrnem nekaj strani dnevnika, ki sem ga pisala v srednješolskih in študentskih letih, bi podobnih zapisov zasledila še kar nekaj. Dokaz, da je vse minljivo, tudi tista zaljubljenost, ki me je nekaj tednov ali mesecev držala pokonci in vsak dan polnila z energijo. Je pa prijeten občutek, ko se zavem, da sem že takrat dejansko živela po načelu »Tukaj in zdaj!« Da sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti, ki polepšajo dan, in kako je življenje nepredvidljivo.
Upam, da sem s tem, ko sem zgodbo delila z vami, tudi v vaših srcih obudila kakšen lep spomin na nekdanje ljubezni, simpatije, ki so vas takrat navdihovale, danes pa ste prav zaradi doživetij iz preteklosti to, kar ste. Bodite edinstveni, ohranite svoj lasten jaz in ne poskušajte ugajati drugim, brez da bi najprej ugajali sami sebi.
