Umaknil sem se v kot velike dvorane, v kateri trenutno poteka slavnostna seja. Ogromno ljudi, ki sedijo pri miru in poslušajo govore. Njega, ki pove, kako je pri njih boljše, kot je pri sosedih. Nje, ki je navdušena nad delom svojega kolektiva. Vsi so edinstveni, zgodba zase, življenja brez njih si pravzaprav ne moremo predstavljati.
piše: Jure Marolt
Torej, zbudiš se vsako jutro ob isti uri, ko je zunaj še mrak, sonce pa se počasi in sramežljivo prebuja sorazmerno s tabo. Spal si eno uro premalo, zato se zbudiš slabe volje. Poješ jogurt ali kos kruha, namazanega z marmelado. Odpelješ se v službo ali se sprehodiš v šolo. Tam si naslednjih sedem, osem, deset ur. Vmes kavica ali dve, medtem ko si s sodelavcem/sošolcem izmenjaš nekaj vsakdanjih banalnih puhlic, ne da sploh razmišljaš o tem, kaj govoriš. Počakaš, da kazalec ure odbije štiri in se lahko zopet odpelješ domov. Vmes nekajkrat pomisliš, kako bi nategnil tisto hudo sodelavko/sošolko, ki te niti povoha ne. Potem si doma s svojimi običajnimi mislimi, nekajkrat pogledaš na uro in ugotoviš, da bo kmalu konec še enega novega dneva. A to te ne skrbi, ker boš jutri ponovil vajo.
piše: Jure Marolt
Nekateri prizori iz otroštva se ti živo vžgejo v spomin, kot bi ti nekdo osmodil kožo z žerjavico. Mislim, da sem imel 11, 12 let. V spalnici svojih staršev, kjer je močno opit ležal moj oče. Za njim sem počistil vso bruhanje, ki ga je izločil po postelji in ob njej. Najbolj nenavadno pa mi je bilo dejstvo, da tam leži trideset let starejši moški, sicer mogočna figura, povsem nemočen, ki se je smilil samemu sebi, medtem ko je njegov otrok pospravljal njegovo bruhanje. Takrat sem si obljubil, da nihče od mojih potomcev mene ne bo nikoli videl v takem stanju.
piše: Jure Marolt
Nekateri izrazi imajo precej več smisla in poslušljivosti v drugih jezikih. »Comfort zone« je eden od teh. Vseeno, bodimo v teh razklanih dneh nekoliko bolj enotni in se zadovoljimo s cono udobja. Jezik ne tleskne tako sočutno ob ustno nebo kot v angleščini, se strinjam, ampak malenkosti na stran. Kaj pravzaprav je cona udobja? To je tisti navidezni ali dejanski prostor, ki se ga na vse pretege ne upamo zapustiti.
piše: Jure Marolt
Ko sem prišel domov, je bila televizija že prižgana, MTV Adria. Na ekranu sem zagledal več ljudi, nekje med 20-im in 30-im letom, vsi tipi nabildani, vse ženske umetne in izumetničene, vsi skupaj brez polovice zdrave pameti, ki so se pogovarjali samo o tem, kdo lepše zgleda, kdo več gvihta, kdo zna boljše uporabljati maskaro in kdo več spije, ne da kozla.
piše: Jure Marolt
Pazi, kaj si želiš. Morda se tvoja želja tudi uresniči. Vse naše življenje nas vodijo neke želje, ki se razlikujejo pri vsakem posamezniku. Nekateri želijo denar, drugi slavo, tretji pet otrok in urejen vrt, četrti pa le naslednji obrok. Težava z željami je v tem, da se človek po navadi nikoli ne zadovolji.
piše: Jure Marolt
Na kurac mi gre ta nova oddaja. In ta njena voditeljica. Pravzaprav je ta celoten TV program v kurcu. Na kurac mi gre on, ker je drugače oblečen. In ona, ker ima čudno barvo las. On, ker prepočasi govori. Ona, ker pleše salso, ker jaz plešem swing. Na kurac mi gre vse, ker mi pač lahko gre na kurac. Tudi ti, ki to bereš.
piše: Jure Marolt
7. april 2013. Pred natanko enim letom sem prvič začel z vadbami t.i. hišnega fitnesa. Zelo živo se spominjam tega dne, »Insanity fit« test, približno pol ure nerazumljivega skakanja in posledičnega potenja. Naslednji dan pa tak musklfiber, kot bi me z nožem rezal po golem telesu. In to v mišicah, ki sploh nisem vedel, da obstajajo. Prvih nekaj dni »Insanityja« zvečer še zaspati nisem mogel, ker me je pač bolelo čisto vse. Ampak to je bila dobra bolečina, tista, ki mi je dala vedeti, da delam nekaj prav.
piše: Jure Marolt
Najprej so bile tiste pivske nominacije. Potem so sledile razne sklece, počepi, metanje na koš, vse na videu. Sedaj so aktualne fotke bejb brez makeupa, menda se s tem borijo proti raku. Neveden kot sem, nikoli nisem ugotovil, da so ličila in ta ostudna bolezen dejansko soodvisna. Ampak to so vse izgovori tam, kjer ni nobene potrebe, da sploh so.
piše: Jure Marolt
Ah, pomlad. Vse tisto, kar moja za zunanje vzgibe zelo dojemljiva nrav spontano zavrača pozimi, to tudi neizmerno ljubi spomladi. Simbolika novega začetka. Vse, kar si kdaj zajebal, lahko odmisliš, to pomlad začenjaš znova. Skupaj z naravo se zbujajo tudi tisti lepi občutki v tebi, ki so bili na zimskem spanju.
piše: Jure Marolt
