V tem prazniÄŤnem, veselem ÄŤasu resna in prav niÄŤ vesela tema. Ker se o tem premalo govori, ker se o tem vse preveÄŤ napaÄŤnega govori in misli in ker se to prerado spregleda. Depresija.

Ja, pišem iz lastne izkušnje poporodne depresije po prvem porodu. 2 leti je trajalo, da sem poiskala pomoč zdravnika in skupine za samopomoč. 2 leti pekla, za katerega kljub temu, da "sem sedaj že kar nekaj dala čez" trdim, da je najhujši. Možganski tumor mi je uničil telo, bolečine so grozne, spremenil mi je življenje in s posledicami bom živela, dokler bom tlačila zemljo. Vendar to ni primerljivo s težo depresije. In zato govorim in opozarjam.

1. Depresija je bolezen. Bolezen pa potrebuje zdravljenje. Nekaterim pomaga nekaj, drugim drugo, pomoÄŤ in zdravljenje pa "depresiv'c" potrebuje. Ne, ne da se je pozdraviti samo z pozitivnim gledanjem in "samo malo se nasmehni" je najbolj trapast recept za zdravljenje depresije. ÄŚe bi to delovalo, ne bi nihÄŤe niti zbolel.

2. Ni vsaka otožnost depresija! Kar je pomembno. Po eni strani zato, ker je zdaj kar moderno, da se vse takoj označi za "depresivno počutje", s tem pa se zamegljuje resnično depresijo in se ji jemlje pravo težo. Po drugi stran pa zato, ker se potem pravo depresijo zamenjuje za nekaj, kar "mine samo od sebe ali z minimalnim trudom in niti ni vredno pozornosti". Če se kak dan ali dva slabše počutiš ali pa si črnogled, to še ne pomeni, da te daje depresija. Kar se mene tiče, so bolj nenormalni tisti, ki trdijo, da so ves čas nasmejani in dobre volje in pozitivni Vendar to ne pomeni, da čakajte dve leti. Ne. Tistih let mi nihče ne bo mogel vrniti. In nihče naj ne bo toliko časa v takem peklu.

3. Jemljite depresijo resno. Jemljite klice na pomoč resno. In, ljudje, jemljite poskuse samomora resno. NOBEN poskus samomora ni fintiranje, iskanje pozornosti, blefiranje ali kaj drugega, kar bi morali spregledati. Vsi so tak ali drugačen klic na pomoč. Ultimativen klic na pomoč. Kakšna mora biti pomoč, je odvisno od primera do primera. Samo ne obrnite se stran, če vaši bližnji trpijo.

4. ÄŚe potrebujete pomoÄŤ sami, pa jo poiščite. To, da poiščeš pomoÄŤ, ni znak šibkosti. Je znak moÄŤi, ker vraga, da za nobeno reÄŤ ne potrebuješ toliko moÄŤi kot za priznanje, da potrebuješ pomoÄŤ. PomoÄŤi je ogromno vrst. Najde se. ÄŚe imate teĹľave sami, vam polagam na srce, da najdete nekoga, ki bo pomagal. Lahko se obrnete tudi name. Tu sem.ÄŚe pa poznate koga - pomagajte mu. Pogovorite se. Lahko se obrnete tudi name. Samo ne glejte stran. Ne delajte se, da ne vidite. Ne govorite, da bo minilo. Da naj se malo nasmehne. Da ni vse tako ÄŤrno. V depresiji JE vse ÄŤrno. Kar bom napisala, bo morda za nekatere kruto, vendar je tako: ko bo prepozno, vam dragih ne bo mogel nihÄŤe vrniti. Boste takrat še rekli, da so samo iskali pozornost? Boste z mirnim srcem rekli, da je tak paÄŤ bil ali bila? In, na drugi strani, ÄŤe Ĺľivite z nekom, sami vidite, kaj depresija lahko naredi. NihÄŤe si ne zasluĹľi takega Ĺľivljenja.

Ponavljam, depresija je bolezen. Ki se jo lahko zdravi. Izkušnja živi s teboj celo življenje. Na nek način, ko jo sprejmeš in se naučiš z njo živeti, te lahko tudi obogati. Vendar to pride šele s časom. Nekoč sem brala strip o depresiji kot črnem psu, ki vedno živi s teboj. Ti pa z njim. Pravzaprav se da čisto fino. Da se. Vendar ne tako, da depresija ostaja tabu, skrita, nerazumljena, demonizirana... (Ali, na drugi strani, kot zlata jama - bodisi za farmacijo ali zdravitelje katerihkoli vrst, če gre za zlorabo. Zloraba bolezni naredi prav enako škodo kot ignoriranje. Na srečo je zdravilo enako.) Temveč tako, da se jo naučimo prepoznati, jo razumeti in se z njo soočati. Kot depresivci in kot njihovi bližnji.

Včasih me prešine, da bi bila raje tiho. Vidim in slišim poglede, če priznam, da sva z depresijo na "ti". Tako kot jih vidim in slišim, ko se kjerkoli pojavim, ker sem pač opazna s svojo brazgotino, s svojim govorom, s sicer že skoraj simetričnim obrazom In ravno to mi po eni strani govori, da gre za eno in isto stvar. Bolezni potrebujejo zdravljenje. Potrebujejo ozaveščanje. Potrebujejo preventivo. Potrebujejo vse, kar pomaga, da jih bo manj, ne več. Zatiskanje oči, pa če smo bolniki mi sami ali pa kdo, ki ga poznamo, pa še nikoli ni ozdravilo ničesar.

Alenka