Meseci do datuma so minevali, o pravem poletju ni bilo ne duha ne sluha ... potem pa je konÄŤno prišel vikend Schengenfesta. Zaradi sluĹľbenih obveznosti sem se nekako odloÄŤila, da ga obiščem le v nedeljo, ko bo na odru najlepši samooklicani »love metalec« Ville Valo. In prišla je nedelja... kot vsako nedeljo druĹľinsko kosilo, jaz pa ĹľivÄŤna in polna priÄŤakovanja, ko smo se le odpravili proti Beli krajini.

Prvi postanek Ĺľe na Vahti in nato naslednji pri sodelavki na Vinici. Kljub poletnemu dnevu se je kar naenkrat nebo pooblaÄŤilo in zaÄŤel je padati deĹľ, toÄŤa ... skoraj bi si upala staviti, da sem videla sneĹľinke vmes. OdloÄŤili smo se, da »prevedrimo« kar pri njej. Ker deĹľ ni in ni nehal padati, smo se odloÄŤili, da bomo poizkusili vse, kar je njena mama »v šnopc namoÄŤila«. Rahlo okajeni smo se po drugi rundi deĹľja le odloÄŤili, da sedaj bo pa treba poÄŤasi proti prizorišču.

Najprej malo logistiÄŤnih teĹľav s parkiranjem, zaradi naliva ... menjava kart za zapestnice in nabava kartice za pijaÄŤo. Kartica? Wtf? A o tem morda drugiÄŤ. Najprej smo se odloÄŤili, da se malo razgledamo, zavili smo direktno med šotorÄŤkarje. In tam ... blatoooooooooo, blatni ljudje... blatno vse ... zakaj nisem kupila »gumastih škornjev« kot nekateri? Ko sem opazovala ljudi, kako so se kljub blatu in vodi noro zabavali, sem se nekako potiho odloÄŤila, da drugo leto se jim pridruĹľim in morda preĹľivim cel vikend ob Kolpi.

KonÄŤno se je odprlo tudi prizorišče ... ooo, poznani folk levo... desno... pa spet levo ... In poÄŤasi je nastajala guĹľva. Kot zapriseĹľeno »rokerico« me je zanimal samo glavni oder, a nekako so me »zvlekli« k elektro odru. Uuuuuu, ta Valentino Kanzyani je hud ... opazovanje ljudi ... tudi mene je kmalu glasba »potegnila«. A nekako sem se poÄŤasi odpravila proti glavnemu odru, saj ÄŤez eno uro nastopa Him in jaz hoÄŤem bit v prvi vrsti. Ostale bende nekako nisem poznala, saj sem ÄŤakala, pa ÄŤakala, pa ÄŤakala ... in doÄŤakalaaaaa!

Na odru pred mano je stal Ville Valo ... evforija ... skakanje, petje ... občutek sem imela, da nisem več na Zemlji ... da letim ... jaz, njegova glasba in množica ljudi okoli mene, katere ne slišim, ne čutim ... Evforija na vrhuncu. Ura in pol njegovega nastopa je prehitro minila ... veselje... žalost ... sreča ... glede na pozno uro bo treba počasi proti Novemu mestu.

GuĹľva pred šankom, guĹľva pri vraÄŤanju plaÄŤilnih kartic ... eh, gremo mi poÄŤasi proti avtu. Nismo bili edini, ki smo se odloÄŤili iti proti domu. Ko sem vidno utrujena se spraševala, kje je šele Novo mesto, so se mimo mene peljali obiskovalci z registrskimi oznakami Koper, Gorica, Kranj ... Ko sem videla njih, sem ugotovila, da sem dejansko zelo blizu doma. Pot proti domu je minila hitro ... da ne omenjam »gospodov policajev« takoj na Vinici ... v mislih pa potreba in Ĺľelja po Ĺ E!

Na poti domov sem veliko razmišljala o Rock Otočcu. Kot redno obiskovalko tega »našega« dolenjskega festivala me je razžalostila misel na ta festival in to, da ga ni več ... kaj več o moji primerjavi Rock Otočca z Schengenfestom pa v naslednjem zapisu. ;)