Zaslepljen od lastnega perfekcionizma se nisem mogel odločiti za najbolj absurdne reči: izbiro pisala, velikost in vrsto pisave, obliko besedila... Kot da bi zahteval od sebe, da naj bi imele moje čečkarije izgled zapiskov piflarske sošolke in hkrati vsebino najgenialnejših literarnih del.

Pri tem sem spregledal najosnovnejšo idejo. Nobeno dobro literarno delo ni bilo napisano na prvo žogo (polo). Še sam Ernest Hemingway je dejal: „The first draft of anything is shit." Moja beležka pa naj bi bila zgolj temelj za prvi osnutek, torej sranje od sranja.

Zatorej so zaÄŤetki najteĹľji. NihÄŤe ne Ĺľeli biti oznaÄŤen za nesposobneĹľa in „fejlat", ÄŤeprav smo ravno to v otroštvu doĹľivljali ves ÄŤas ter se tako nauÄŤili bistvenih Ĺľivljenjskih veščin. Sedaj kot odrasli znamo preĹľiveti in smo pozabili, kako Ĺľiveti. Morda bi se morali vprašati: „Kdaj je bilo zadnjiÄŤ, ko sem nekaj storil prviÄŤ?" in tvegati kanÄŤek ega. Sprejeti zaÄŤetno sranje za konÄŤno znanje.

Ko sem tako razmišljal o sranju in pisanju, sem doumel. Doumel, da več kot bom razmišljal, več časa bom izgubil v čakanju na tisti magični trenutek navdiha in idealno priložnost, ko se bo vse poklopilo. Doumel, da slednje ne bom nikoli dočakal.

Priložnost narediš popolno s tem, da jo izkoristiš.

Vzel sem najbližji kemični svinčnik in z velikimi tiskanimi črkami, s stilom komaj pismenega prvošolca vanjo zapisal: „Najtežji začetki pripeljejo do najlepših koncev." Za ličen izgled je bilo tedaj že prepozno. Za izvirno zapisano misel, ki prikliče iskrico v oči in nasmeh na obraz, zagotovo ne.

Pot do konca beležke je še dolga. Potovanje do konca še daljše. Popestri si ga s težkimi začetki, da bo tudi konec miren in spokojen, brez slabe vesti in neizkoriščenih priložnosti. Predvsem pa uživaj v potovanju. Ne pozabi, dogaja se - tu in zdaj.

P.S. Niti Chuck Norris ni bil vsemogoÄŤen Ĺľe na zaÄŤetku. Dejansko umre v eni izmed svojih prvih filmskih vlog. What a pussy!