Danes sem svoji najdraĹľji osebi v Ĺľivljenju rekla nekaj, kar jo je morda malo zabolelo, a ÄŤe bo iz tega razbrala bistvo in ukrepala, mi bo na koncu še hvaleĹľna... Vrstice, ki so spodaj zapisane, sicer niso dobesedno vse tisto, o ÄŤemer sva se pogovarjali z mojo mami, toda Ĺľelim z vami deliti tokrat res svoje osebno razmišljanje. Nekaj, kar prihaja iz mojega srca. 

"Sama sem se odločila za korak naprej. Ovire me motivirajo, negativno usmerjeni ljudje pa odbijajo. Pa tudi če gre za najbližje. Če v vsaki stvari vidiš težave, ni čudno, da se že leta in leta vrtiš v začaranem krogu. Še predno se kaj zgodi, ti že pomisliš na najslabše. Ko se je treba nečesa lotit, najdeš 101 razlog, zaradi česar si še pred dejansko akcijo živčna, nestrpna, negotova in nezaupljiva. Koliko pravzaprav verjameš vase? Ali stvari, ki se jih lotiš, počneš z veseljem ali z odporom? Ali je življenje zate dar ali ga vidiš kot eno samo trpljenje?"

Nekako tako je tekel moj govor, potem, ko sem videla, da je mami spet tekom dneva razmišljala o meni na naÄŤin, da se jaz ne poÄŤutim dobro... Zakaj? Ker se nisem javila na klic in ker nisem prišla domov na kosilo? Pa saj sem odrasla punca, ki zna poskrbeti zase... in sem oseba, ki si zna popestriti Ĺľivljenje, ki uĹľiva v tem, kar poÄŤne, ki išče vedno nove in  nove izzive, priloĹľnosti. Ni vedno lahko, ne gre vedno vse po naÄŤrtih, a s tem se sooÄŤam, ko je to potrebno. Da bi pa Ĺľe vnaprej razmišljala o tem, kaj bo šlo narobe, ali mi bo uspelo ali ne... ne, v tem res ne vidim smisla. In evo - prav od ljudi, ki pa so nagnjeni k takšnemu razmišljanju, se odmikam. 

Morda res kdo, ki me dlje časa ni videl ter se pogovarjal z mano, reče, da sem se spremenila. In ja, res sem se. Odločila sem se za spremembe. Zavestno. Z vsem pogumom, energijo, željo, da še naprej stopam po poti svojih sanj, stremim k ciljem, novim znanjem, novim izzivom. To je tisto, kar mi daje občutek svobode... in občutek, da ŽIVIM.

In ne, niÄŤ ni narobe z mano, ker pri 33-ih letih ne razmišljam o druĹľini in dojenÄŤku. Zakaj? Kot sem pred dnevi zapisala kolegici: "Bo, ko bo... ÄŤe bo... ÄŚe mi je namenjeno." Ker imam Ĺľe zdaj obÄŤutek, da polno Ĺľivim svoje Ĺľivljenje...  Verjamem, da je materinstvo ÄŤudovito obdobje, svojim prijateljicam, ki so Ĺľe v tej vlogi, privoščim vse najlepše, kakor tudi drugim ljudem tega sveta. A za stvari, ki jih poÄŤnem, sem se odloÄŤila sama - ker me veselijo, izpolnjujejo, navdušujejo, bogatijo v veÄŤ pogledih. Morda me bo nekoÄŤ tudi materinstvo. 

In naslednjiÄŤ, dragi moji, ki berete te vrstice, ÄŤe me boste vprašali: "Kako si?", lahko priÄŤakujete pozitiven, popolnoma iskren odgovor. Tudi ÄŤe imam slab dan, pa verjemite, da ga kdaj imam, ne bom jamrala... ne bom govorila o tem, kako naporno je vÄŤasih moje delo, kakor tudi ne bom z vami klepetala o traÄŤih (ali reÄŤeno drugaÄŤe - o tem, kako Ĺľivijo drugi ljudje), ker to nisem jaz. DrĹľim se naÄŤela - Ĺľivi in pusti Ĺľiveti. Z veseljem pa vam bom povedala kaj o svojih novih izzivih, o tem, kaj bi v Ĺľivljenju še rada dosegla... ali pa se bom z vami pogovarjala o vaših sanjah, ciljih in upih... in še z veÄŤjim veseljem vam bom s spodbudnimi besedami ali dejanji polepšala dan. 

V tem je ÄŤar mojega Ĺľivljenja - ker verjamem v misel moje priljubljene avtorice Louise L. Hay: " Vse tisto, kar dam, se mi v Ĺľivljenju povrne. OdloÄŤila sem se, da bom dala ljubezen."