Tisočkrat ali še večkrat sem že zapela refren znane pesmi, ki jo pozna praktično ves svet. Pa se je še nisem naveličala. Več tisočkrat sem ob dotiku njenega lica že začutila daleč najgloblje čustvo, ki ga premorem – brezpogojno ljubezen. In ko sem ob sončnem zahodu, v sicer napol zatemnjeni spalnici, opazovala ta mili, nežni obrazek, sem si znova zaželela, da bi lahko ustavila čas.
Skodelica vanilijinega kapučina in domači keksi. Tišina v stanovanju. Dete spi, pralni stroj je končno opral vse, kar mu je bilo že minuli vikend namenjeno, da opere… Pa se je premaknilo za par dni. Ne prvič, ne zadnjič.
Zame je bil dan pred kulturnim praznikom uradno prvi delovni dan po porodniškem dopustu. Saj ne morem verjeti, kako hitro je minilo leto dni! Lani tak čas sem še z velikim trebuhom hodila naokoli, prepričana, da bom mamica postala v marcu in da bo naš prenovljen dom takrat že nared. Pa mi je življenje znova pokazalo svoj nepredvidljiv značaj.
Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.
Ljudje pogosto skušajo živeti po napačnem vrstnem redu: prizadevajo si, da bi imeli več stvari in denarja, da bi lahko počeli, kar želijo in bi bili zato srečnejši. Zadeva pa deluje ravno obratno. Najprej moramo