Tisočkrat ali še večkrat sem že zapela refren znane pesmi, ki jo pozna praktično ves svet. Pa se je še nisem naveličala. Več tisočkrat sem ob dotiku njenega lica že začutila daleč najgloblje čustvo, ki ga premorem – brezpogojno ljubezen. In ko sem ob sončnem zahodu, v sicer napol zatemnjeni spalnici, opazovala ta mili, nežni obrazek, sem si znova zaželela, da bi lahko ustavila čas.

Globoko sem vdihnila in izrazila neizmerno hvaležnost za to, da imam privilegij biti mama. Zašepetala sem: “Rada te imam, do lune, zvezd in še dlje… Ti si moj največji zaklad!” Ni ga dneva, ko ji ne bi večkrat izrekla teh besed. Tako kot razume, ko ji rečem, naj mi prinese žogo ali naj da poljubček atiju, tako vem, da še kako dobro razume to, kar ji pripovedujem pred spanjem. To so najini prav posebni trenutki. Ko se z glavo nasloni na moje prsi, z eno roko oklene mojega pasu, z drugo pa me boža tako, kot zna le ona. In uživa. Jaz pa tudi. Dojenje ima svoj čar. Vem, da ga vsaka mamica občuti drugače in da ni vedno lahko (sploh ne na začetku!), toda zdaj, ko je navihanka dopolnila 15 mesecev, so trenutki, ko jo imam v svojem naročju, nekaj najlepšega. Lahko bi rekla, da je to zame neke vrste meditacija, saj se takrat popolnoma sprostim,  umirim, posvetim le njej, nama.

Kdaj jo misliš začet odvajat od dojenja? Ko bo šla v vrtec, bi ta navezanost nate lahko predstavljala težavo. Takšna vprašanja in mnenja so kar pogosta, včasih mi dvignejo pritisk, priznam. Poslušam in berem zgodbe mamic, kako so odvajale svoje otroke od dojenja, kaj vse so preizkušale, da so se “osvobodile” in “zadihale” ter se še pred vstopom v vrtec pripravile na to, da bo otrok navajen biti brez mamine joške. Na drugi strani pa prebiram strokovne članke o tem, kako koristno je dojenje, in zapise mnogih, ki poudarjajo, da gre za veliko več kot zgolj način prehranjevanja.

“Samo crklja se!” zna kdo pripomniti. Jaz menim drugače. Pa nisem edina. Verjamem, da otrok sam pokaže, kdaj je pripravljen na prenehanje dojenja.  Vem, da ji s tem, ko jo dojim, ne škodim… zaradi tega ne bo razvajeno dete. Prepričana sem tudi, da bo jeseni, ko bo šla v vrtec, brez težav sprejela nove okoliščine. Zakaj bi jo odvajala od dojenja? Pri 15-ih mesecih je navihanka zdrava, družabna, navihana, vsak dan pogrunta kaj novega, veselo raziskuje svet okoli sebe, kdaj pade, dobi buško in ja… joka… tudi ponoči, ko se še vedno zbuja, jo najlažje pomiri mamin objem in dotik prsi. Pri nas duda ali flaška ne prideta v poštev. Zakaj bi ji torej, če vem, da ji dojenje predstavlja tudi varnost, način pomiritve, to vzela? Trenutki, ko je v mojem naročju, ko poslušam njeno dihanje in ji potiho prepevam: “Ti si moj sonček, moj zlati sonček, s teboj sem srečen, s teboj sem mlad…”, tudi mene sproščajo. Zakaj bi torej tudi sebi vzela nekaj, kar mi je ljubo?

IMAG1072

Morda bo kdo zdaj rekel, da bom ena tistih mamic, ki bo imela težavo “prerezati popkovino” in prekiniti z nečim, kar mi je tako ljubo. Ne bo mi vseeno, to gotovo ne. A vsekakor je ne bom silila v nekaj, samo zato, ker bi meni to ustrezalo. Dojim jo z razlogom. Če me ni, sicer ne zaspi zlahka, niti brez joka ne gre, vsaj zaenkrat ne. Je pač navajena na najin način uspavanja. Če pa sem ob njej, pa vem, da ji ne bom vzela nečesa, kar ji je tako ljubo in kar ji pomaga pri razvoju, ne le pri samem uspavanju.

Pomembno mi je, da je srečna. In ko jo vidim, kako lepo zaspi v mojem objemu in se razvija v živahno, radovedno deklico, vem tudi to, da o prenehanju dojenja ne rabim razmišljati. Čeprav zna biti tudi naporno. In čeprav se je gotovo ob tem zapisu znova našla kakšna oseba, ki meni nasprotno. Nič hudega. Življenje je vseeno lepo. In jutri je nov dan… vem, da bo s soncem obsijan, tako in drugače.