“Se vidi, da je pridna!” je rekla pediatrinja ob našem prvem snidenju, in dodala: “Po teži in višini je videti, kot bi bila stara 3 mesece.” Pa ni. En mesec je mimo. Nepozabni prvi mesec, ki ga je najbolj zaznamovala ona. Kiana.
Ni je besede, ki bi imela takšno moč in vrednost, da bi opisala občutke ob materinski vlogi. In ni ga trenutka, ki bi ga v njeni družbi obžalovala. Tudi takrat, ko me, hlastajoč po najljubši (trenutno tudi edini) hrani, ugrizne v prsno bradavico, da stisnem zobe od bolečine, ne morem, da je ne bi oboževala.
Danes sva imeli prvi pregled pri pediatrinji. Kot nalašč, pol ure pred odhodom v ZD Črnomelj, je mala spala kot ubita. Mamice vedo, kaj to pomeni… prebudit dojenčka iz sladkega sna, ga previt, preoblečt, nato še nahranit (ker je najlepše jesti, ko si čist, itak!)… pravi podvig. Saj veš, nihče od nas ne mara, da se nas prebudi, ko ravno lepo zaspimo, je tako? No, na srečo Kiana obožuje vožnjo z vozičkom, tako da smo jo dobro odnesli, kajti v trenutku, ko sem jo položila v voziček in naredila par korakov od hiše, je mala že vihala kotiček svojih ustnic v tisti sladki nasmešek, ki pove, da ji paše, da ji je dobro. In ti trenutki – ko kot starš v malenkostih prepoznaš otrokovo srečo in veselje, so res neprecenljivi! Pomirjujoči pa tudi. In prav to – da otrok čuti mirnost svoje mamice in atija, to je za njegov razvoj zelo pomembno.
Ja, tudi joka, seveda. Ravno prejšnji teden, ko je bil čas za kopanje, je kričala kot nora. Pač, trenutek šibkosti al kaj naj rečem. Ker sicer ne joka veliko. Le ko je lačna, pokakana ali polulana, pa ko jo mučijo krči, značilni za dojenčke do 4. meseca starosti. No, v tistih trenutkih, ko niti duda ni zmanjšala jakosti kričanja, se mi je tako zasmilila, da sem še sama dobila solze oči… da o tem, da sva se s fantom sporekla zaradi malenkosti, ne govorim. Pa mi je bilo že nekajkrat rečeno, da bom morala biti manj občutljiva, da si njenega joka, ko vem, da v resnici sploh ni nič hudega, ne smem toliko jemati k srcu. A se učim, vsak dan znova… biti potrpežljiva, biti manj občutljiva, biti čim boljša mama.
V mesecu dni, ki so minili kot bi trenil, se je Kiana zredila za skoraj kilo in pol (od dne, ko sva zapustili porodnišnico)… Kar je precej, pravijo. Jaz pa sem izgubila vseh tistih 10kg, ki sem jih dobila med nosečnostjo. Jem kot nora, a vse pokurim, ker mala pridno papca. Bi me moral/a videti sredi noči, po dojenju, kako navalim na domače piškote… A zavedam se, mamino mleko je najboljše. No, pa Kiana tudi ve, kaj je dobro. 🙂
Smeh in solze so tako del našega vsakdana. Na srečo je prvega več kot drugega. Da bi le bilo tako tudi v prihodnje!
Preberi še kakšnega od mojih nosečniško – materinskih blogov:
Kdaj bom spet fit? – MiniMe.si
