Nedeljsko jutro. Bujenje ob sončnem vzhodu – v dvoje. Crkljanje v postelji – v dvoje (ker je tretji »crkljivček« odsoten). Tako lepo mi jo je gledati. Mirna, zadovoljna, sita, na frišno previta, dišeča (mamice in očki, saj sami veste, dojenček tako lepo diši, da parfumov pravzaprav ne potrebujemo!)… in na trenutke se kotiček njenih ustnic obrne v nasmeh. Neprecenljivo!

Zaspim nazaj še za kakšno urico, nato si – ker Kiana še spi – privoščim razvajanje zase: osvežilni tuš, sveža oblačila, zdrav zajtrk, kavica z riževim mlekom (tisti z lešnikovim ali kokosovim okusom je za prste obliznit in zaradi njega ne rabim kave posebej sladkat)… No, ni vsako jutro tako. Pogosto ne znese, ker se je treba prilagodit ritmu, ki ga narekuje ona, toda resnično drži – mirna, zadovoljna, srečna mamica – miren, zdrav, srečen dojenček.

Čeprav je nedelja, pa si nekaj prostih trenutkov vzamem za podjetniško ustvarjanje in izobraževanje. Člankov na spletu ne manjka, brezplačnih webinarjev tudi ne, tu so še knjige, izposojene iz knjižnice… Izbira je res velika. Morda bo kdo zdaj rekel: »Pa kaj ti je tega treba? Saj si vendar na porodniški!« Drži, sem. Toda kot samostojna podjetnica se tudi v času, ko je na prvem mestu skrb za dojenčka, lahko izobražujem, spremljam trende, svetujem ljudem na področju brandinga, promocije, komuniciranja z mediji… Ko sem več kot desetletje delala kot novinarka za različne medije, sem vedno govorila, da je novinarstvo način življenja. Ni 8-urnega delovnika, je pa vsak dan obilo priložnosti za razvoj in napredek. V podjetništvu je enako. Biti mama pa je tudi služba 24 ur na dan, vse dni v tednu. Kako torej usklajevati oboje? Dilema, pred katero se je znašla že marsikatera ženska… in jo tudi uspešno rešila. Sama se z njo spopadam vsak dan. Recimo, da uspešno. Ni pa lahko.

Predvsem se mi zdi pomembno, da resnično obožujem svoje delo, da s tem, ko pomagam drugim na poti do uspeha, nisem pod stresom, ampak vsak dan čutim posebno zadovoljstvo. Ja, zdaj ko sem v prvi vrsti mama, mi res pogosto ne uspe obkljukati vseh stvari, zapisanih na »to-do« seznamu, tako da pogosto kakšno stvar premikam iz dneva v dan in včasih mine skoraj cel teden, preden dejansko naredim kljukico (tako je tudi s tem blogom, ki ga pravkar bereš!). Tudi klepeti ob kavi ali druženja na različnih prireditvah, ki so sicer stalnica v mojem poslu, so zdaj precej bolj redki. Toda ob dobri organizaciji, načrtovanju in predvsem razumevajočem partnerju in najbližjih se da. V podjetništvu je pač tako, da konkurenca ne čaka… čas se s tem, ko sem na porodniški, ne ustavlja. Prej obratno – dnevi še hitreje minevajo. In vem, leto se bo hitro obrnilo, zato se mi zdi pomembno, da sem tudi ob skrbi za Kiano ozaveščena s trendi na področju, kjer delujem, da spremljam dogajanje pri nas in v tujini, sem v stikih tako s svojimi naročniki kot s kolegi, ki počnejo podobne stvari kot jaz. Seveda ne vsakodnevno, ampak kolikor le lahko. No, toliko, da sem še vedno sproščena, polna energije, zadovoljna.

Biti mama je pa itak privilegij, ne obveznost. Ker z vsakim njenim nasmeškom, vsakič znova, ko me pogleda s temi njenimi modrimi učki, pa tudi vsakič, ko smrdljive, mokre pleničke zamenjajo sveže, suhe in ko njena koža še posebej lepo diši… takrat se zavem, da imam res srečo. Ljubim in sem ljubljena. Zdrava sem, pa moji najdražji prav tako.

Uff… Včasih pomislim, da bi bilo bolje, če o tem ne bi pisala in da se ne bi smela preveč hvaliti, kajti vem, kako mnogi ljudje razmišljajo… zavisti je preveč. Toda po drugi strani … vedno sem verjela v dobre stvari in dobre ljudi in sledila prepričanju, da se sreča podvoji, če jo s kom deliš. Torej – če sem srečna jaz in delim to srečo s tabo… jo bo še več, a ne? No, vsaj upam! Zato bom tudi ta večer, potem, ko bo Kiana že sladko spala, izrazila hvaležnost za vse lepe trenutke in dobre ljudi, obljubila sama sebi, da bom maksimalno izkoristila tudi dan, ki sledi, hkrati pa se bom pogledala v ogledalo, brez mejkapa, lahko tudi s skuštranimi lasmi in brez laka na nohtih, z nekaj odvečne maščobe na trebuhu, oblečena v trenerko, ki niti pod razno ne sovpada s podjetniškim stilom oblačenja, ter si rekla: »Rada se imam.«

Kdaj si to nazadnje sama sebi rekla ti?

P.S.: Nalašč napisano za ženske, ker vem, da bo le redko kateri moški tole prebral do konca. Če pa si – vsa čast. Pocukran zapis, vem.

Če bi rad/a prebral/a še kakšnega, klikni tudi katero od spodnjih povezav:

Kdaj bom spet fit? 

Smeh in solze

Kiana – moj največji zaklad in učiteljica za življenje

DSC_0149