Rada imam izzive, zavedam se, da je življenje nepredvidljivo, pri vsem, kar počnem, pa me vodi ljubezen. A vse, prav vse, ima od 26. februarja še neko dodano vrednost. Biti mama je ponos, sreča, hvaležnost. Pomeni izpolnitev sanj. Ni enostavno, je pa nekaj, kar razumeš šele, ko doživiš. Trije tedni od poroda so mimo, trije nepozabni tedni uvajanja v novo vlogo in privajanja na nov ritem… In medtem, ko Kiana sladko spi, jaz razmišljam – kako je spremenila moje življenje? Česa me je naučila, preberi v nadaljevanju.
Bodi spontana in se prepusti toku dogodkov… kajti ni ga dneva, ki bi bil enak prejšnjemu, in ni ga vzorca, po katerem bi lahko načrtovala svoje dnevne aktivnosti. Kiana je tista, ki pove, kdaj se bo jedlo, pilo, spalo, previjalo, igralo, smejalo, jokalo… Mamice in očetje, vam je znano, kajne?
Čas mineva hitreje, vsaj zdi se tako. Če rečem, da bom nekaj naredila čez pol ure, mine par ur… Če nekomu napišem sporočilo, da se javim čez nekaj minut, minejo ure ali celo kar ves dan, preden dejansko uspem poklicati nazaj.
Manj je več. Zavedaj se, da smo ljudje različni in da ga ni dojenčka, ki bi bil enak drugemu dojenčku. Nasvetov je malo morje. Od ljudi, ki jih srečujem vsakodnevno, do internetnih člankov, knjig in revij, nasvetov že izkušenih mamic, prijateljic, ki so mamice postale pred kratkim… Dobro je vedeti več, a se mi zdi, da se vedno najbolje obnese zdrava kmečka logika.
Poslušaj svoje telo, a ne pozabi – kar daš vase, vpliva tudi nanjo. Včasih se pregrešim pri prehrani, pa mi Kiana to da vedeti, ko jo napenja ali ko je razdražljiva. Zato se do nadaljnjega odpovedujem kofeinu, večjim količinam kravjega mleka, smoothie-jem, solati, čokoladi, medu… Saj se najdejo nadomestki, ki ne obremenjujejo prebave dojenčka.
Ljubezen ne pozna meja. Ko že mislim, da česa ne znam ali ne zmorem, dobim posebno energijo. Njen izvor je v brezpogojni ljubezni. Ko jo tolažim, crkljam, se jo dotikam, jo lupčkam in objemam, se na njenih ustnicah nariše nasmeh ali pa se jok, s katerim opozarja, da nekaj manjka ali da ji nekaj ne paše, preneha. Ja, objemi in dotiki delajo čudeže.
Poklon ne le materam, ampak tudi očetom. Ne vem, kaj bi brez Blaža. Dojiti je res da ne more, je pa izredno pomemben in se odlično znajde v vlogi atija. Tudi njegovi dotiki Kiano pomirijo in uspavajo, priskoči mi na pomoč pri previjanju, kopanju, uspavanju… In ja, tudi to, da kdaj pa kdaj dobim zajtrk v posteljo, ali da gre namesto mene v trgovino, drogerijo, na pošto… je odločilnega pomena, ko gre za organizacijo in izvedbo vsakodnevnih aktivnosti. Največkrat pa osreči že z objemom in tem, da je z nama, da smo skupaj kot družina.
Bodi hvaležna za malenkosti, ki osrečijo. Tako malo je potrebno za srečo, ponos, zadovoljstvo. V hitrem tempu življenja pogosto pozabljamo na to, da lahko že z malo pozornostjo naredimo veliko in polepšamo dan – sebi in drugim.
Če bi rada prebral/a še kak moj nosečniško – materinski blog, pa klikni na tole povezavo: MiniMe.si