Zame je bil dan pred kulturnim praznikom uradno prvi delovni dan po porodniškem dopustu. Saj ne morem verjeti, kako hitro je minilo leto dni! Lani tak čas sem še z velikim trebuhom hodila naokoli, prepričana, da bom mamica postala v marcu in da bo naš prenovljen dom takrat že nared. Pa mi je življenje znova pokazalo svoj nepredvidljiv značaj.

Mala navihanka bo konec tega meseca pihala prvo svečko na tortici (z mamičino in atijevo pomočjo, seveda!), naš dom bo gotovo še deležen kakšnih sprememb v prihodnjih mesecih, obdobje porodniške, tisto prvo (no, saj ne vem, če ne bo tudi edino), pa je zdaj za mano. Vse enkrat mine…

Občutki? Gotovo malo drugačni kot pri tistih mamicah, ki imajo redno službo in se po izteku porodniške vrnejo na delovno mesto in začnejo že s prvo uro dela prejemati plačo. Največ jih je takšnih, ki imajo poleg povratka v službo obilico dela še z uvajanjem v vrtec (če seveda dobijo prosto mesto za svojega otroka). Če imaš svoj s.p. in si torej sam svoj šef, pa je zgodba drugačna. Priznam, posla v vsem obdobju porodniške nisem nikdar povsem izklopila, žal. Na trenutke me je misel na to, kako bo po letu dni vrniti se v podjetniške vode, celo preveč psihično utrujala. Dvom, ali bom zmogla uskladiti vse obveznosti, negotovost, kako bo z naročniki in prireditvami, strah, če se me ljudje še spomnijo in če sploh potrebujejo moje storitve, pa tudi zavedanje, da se na povsem enako točko v življenju ne morem več vrniti. Ja, vse to je v meni povzročilo precej nemira in zaskrbljenosti.

Materinstvo me je spremenilo. Če sem prej vrsto let živela bolj ali manj zase in za svojo kariero, so zdaj prioritete drugačne, ambicije in podjetniški cilji tudi. Pomembno se mi zdi, da lahko nadgrajujem svoje znanje, da lahko razširim paleto svojih storitev in pomagam ljudem na poti do uspeha. A še bolj pomembno je, da sta moj čas in trud, ki ga namenim delu, poplačana. Ker zdaj ne gre le za to, da moram preživeti sebe, ampak je tu še skrb za malo navihanko. Odgovornost je zato še večja.

Prejšnji teden je naša tamala zbolela, prvič. Prva viroza, ki prinese vse tisto, kar je sicer za viroze običajno, a hkrati za mene kot mamico, prvič zelo stresno – vročina, jok, bruhanje, driska, slab spanec, razdražljivost… in številna vprašanja, skrbi, kaj je narobe, kaj storiti, da bo bolje… Priznam, nekajkrat sem se zjokala ob njej. Nisem se mogla zadržat. Želela sem, da bolečina čim hitreje mine, a priznam, da so se mi minute zdele kot ure. Vedela sem, da ni nič resnega, saj pediatrinja pri pregledu razen rahlo vnetega grla ni opazila ničesar, tudi krvni izvid je bil brez posebnosti, vse v mejah normale. A tiste minute, ko vidiš svojega otroka jokati, pa ne veš, kaj ga boli… tiste minute so res grozne. Tolažila sem jo, kaj pa drugega, sebe pa na nek način tudi, ko je ona le zaspala v mojem varnem in toplem naročju. Teden dni je viroza kazala zobe in nam kratila spanec. A je minila, kot mine vse.

Toplina, varnost, ljubezen… tega bo imela mala navihanka tudi zdaj, ko se njena mamica vrača na podjetniško sceno, v izobilju. Kmalu bo prišla pomlad in z njo več sonca, druženja v naravi, igre z vrstnicami… Čakamo na prve samostojne korake… in na nove izkušnje, ki prav vsakogar od nas bogatijo. Vsega se že zelo veselim. Začetniški dvomi, trema, zaskrbljenost ali karkoli že to je, kar je v meni, pa vem, da bo minilo, kot mine vse. Le ljubezen, ki jo nosim v srcu do svoje male navihanke, je večna.

Dejstvo, da sem znova v akciji, me navdaja z neko svežino, pozitivno energijo, optimizmom. Motivacije ne manjka. Podjetniških izzivov tudi ne. O vsem vas bom sproti obveščala na moji Facebook strani, če pa kliknete na mojo spletno stran www.sabinagosenca.com , najdete tudi prijavo na e-novice.

Vse, za kar prosim, je zdravje. Saj vsi vemo – zdravje je naše največje bogastvo.