Ni je lepše jutranje budilke kot otroški smeh, ampak v trenutkih, ko ob skodelici kave pišem te vrstice, bi vseeno veliko raje še spala… Po osmih mesecih se nekako še vedno nisem navadila na to, da je 8-urni spanec iluzija, 5-urni izjemna redkost, če mi uspe spati 2-3 ure v kosu, in to ponoviti dvakrat ali trikrat, je to že praznik.

No, pri dveh mesecih je naša mala navihanka ob polni luni prespala vso noč in mislila sem, da sanjam… K njenim mirnejšim nočem je veliko pripomogel njen plišasti prijatelj, ki ga je sicer le redko kdaj stisnila k sebi ( je bila pač še premajhna), a ko se je oglasil, jo je pomiril… na koncu pa jo je vedno nazaj uspaval moj objem in dotik (beri: crkljanje na joški).

Zgodba o tem, da je Kiana prespala vso noč, se je morda še enkrat ali dvakrat ponovila, potem pa… konec sanj o prespanih nočeh. Pri šestih mesecih sta na plano pokukala spodnja zobka, zdaj, pri ravno dopolnjenih osmih mesecih, še vedno čakamo, da napetost v dlesnih popusti in da dobi tudi prve zgornje zobke. Slini se, grize vse po vrsti, si tlači svojo rokico v usta, zaradi izraščanja zobkov gotovo tudi slabše spi. Kaj preostane meni kot materi? Nič drugega kot to, da jo tolažim, crkljam, ji dajem vedeti, da sem ob njej… Razdajati ljubezen otroku je nekaj najbolj prisrčnega na svetu! Kar se dogaja ob tem, ko otrokove potrebe na lestvici prioritet prehitijo vse ostalo, pa je svojevrsten izziv, s katerim se vsaka mamica sooča po svoje. O tem morda kdaj drugič.

Ena od največjih neznank pri spremljanju razvoja dojenčka je prav ta nevednost, kdaj in kako bo otrok doživel prve razvojne mejnike (in kako se temu prilagoditi, da bo kar se da prijetno, zabavno): prvi poskusi goste hrane, prvi zobki, prva kobacanja, blebetanja in podobno… Naša navihanka bi se že kar na noge postavila… pa seveda ne gre, prehitevati dogodke ni dobro.

Tako kot ima rada hrano (saj se ji pozna, ima že dobrih 11 kg!), pa ima rada tudi vodo. No, glede na to, da je rojena v znamenju ribice, me ne čudi… Kopanje je zato pri nas doma sila zabavna reč… Ona brca, se igra z igračkami, šprica na vse strani, zadnja pogruntavščina, ki jo vsakič znova navduši, pa je tuš… res nor prizor, kako uživa, ko voda teče po njenih rokicah, ličkih… kako lovi tiste kapljice! 🙂  Pred kratkim sem si znova ogledala nekaj sekundni video posnetek, ko mi je pri kopanju novorojenčka še pomagala patronažna sestra. Itak da me je zadelo v srce, ko sem dojela, kako velika je že naša bambina in kako hitro je minilo osem mesecev! Od drobižka, ki sem se ga sprva celo bala spustiti iz rok komu drugemu, do 11-kilogramske punčare, ki bo vsak čas znala reči še kaj več kot »Ba-ba-ba« in »Be – Be – Be«. Tudi to, da je že skoraj prerasla kopanje v odlični banjici Aqua Scale, ki omogoča enostavno tehtanje otroka, medtem ko nenehno spremlja temperaturo vode v času kopeli, je jasen znak, kako hitro mineva čas. Da o tem, kako je dan prekratek, da bi ob skrbi zanjo naredila še kaj več stvari za svojo kariero, ne govorim.

Ampak zdaj bom za nekaj trenutkov poskušala ustaviti čas. To pomeni – pospravim računalnik, ugasnem TV, stišam telefon in se posvetim samo in zgolj njej. Mali navihanki, ki vsak dan pogrunta nekaj novega ter nas spravlja v smeh. Čvrsto jo bom objela, jo nežno poljubila na lice in ji znova zašepetala: »Rada te imam.« V takšnih trenutkih sem zgolj in samo – mama.