Vroče poletno popoldne. Zatemnjena soba, v kateri je prijetnih 24 stopinj. Umirjeno dihanje, dvojno. Moje in njeno. Pogledam na uro. Razmišljam. Bi vstala in jo pustila samo v postelji ali bi raje zaspala tudi jaz (ali pa vsaj zadremala)? Priznam, pogosto izberem slednje, ker tudi čez dan potrebujem vsaj nekaj minut počitka. Ker pa se je v meni prebudila želja po pisanju, vstanem.
Če vprašate mojo mami, kakšna sem bila jaz kot dojenček oziroma otrok, bo gotovo povedala, da sem bila zelo živahna in radovedna, pri hrani precej izbirčna, da sem rada govorila, zelo malo spala, veliko jokala, da sem hitro dobila zobke in imela tudi zelo hitro popisano zdravstveno izkaznico (ki je danes niti ne poznamo več, ker je vse zapisano v e-obliki na zdravstveni kartici)… Kako vesela sem, da Kiana večine od omenjenega po meni ni prevzela!
Danes, ko je – koledarsko gledano – dopolnila 5 mesecev, ponosno lahko povem, da ima skoraj 8 kg in 63 cm, še vedno jo na polno dojim (niti enkrat nisva dodajali umetnega mleka!), vsak dan pa poskusi tudi katero od zelenjavnih kašic, ki jih (ob pomoči tašče) skrbno pripravljam s sezonsko zelenjavo z domačega vrta. Zdravo dete je, tudi vsa dosedanja cepljenja je dobro prenesla. Nasmeh je njen vsakdanji spremljevalec, upam si trditi, da ga je več kot solz. Naj traja!
Že v porodnišnici sem prebirala knjigo Stephanie Queen – Miren dojenček, srečna mamica… zdaj, ko sem v materinski vlogi pet mesecev, se tega še toliko bolj zavedam. In drži seveda tudi obratno – če sem mirna jaz, je srečen tudi otrok. Neverjetno, ampak ta mala bitjeca resnično začutijo vsak nemir, vsakršno nezadovoljstvo mamice. Pa ne le to. Opažam, da če jo recimo dojim v dnevni sobi, ob tem pa je prižgana televizija in je na programu kaj vznemirljivega, to začuti tudi ona – naj gre za nasilje, kroniko, politične zdrahe, filmske prepire… Postane nemirna, brca, gleda z očmi levo – desno, skratka, ni osredotočena na hranjenje. Enako velja, če smo kje v javnosti. Z dojenjem na javnih mestih sicer nimam nobenih težav, pogledi ljudi me ne motijo, ampak če se le da, se vendarle umaknem v bolj umirjen del lokala, stran od družbe, da se resnično posvetim le njej. No, saj zato pa je postal najin najljubši kotiček kar spalnica – tam je mir, udobje, varnost, ljubezen, prijetne melodije (največkrat uspavanke), nežna šepetanja in veliko objemov.
Zadnje dni, ko je res vroče in soparno, se sicer ponoči večkrat zbudi, tako da se mi že kolca po tistih dneh, ko je prespala vso noč. Če pa jo pogledam zdaj, ko so od kosila minile že tri ure, ona pa še vedno uživa v postelji, začutim neizmerno hvaležnost. Ja, to so trenutki, ko tišina sredi popoldneva postane nekaj najbolj dragocenega… In ko plišasti zajček DooDoo, ki jo je v prvih tednih njenega življenja miril sredi noči ali jo uspaval sredi dne, postane njen “čuvaj”, ki ga bo verjetno najprej opazila, ko se zbudi. Takoj zatem pa bo že zagledala moj obraz in mi namenila najlepši možen nasmeh.