V tvojem življenju pride čas, ko končno dojameš… Ko se nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči… “DOVOLJ!” Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju. Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev. Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil, ali odobraval tega, kdo ali kaj si… In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj. Naučiš se, kako pomembno je ljubiti in sprejemati sebe. Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili – ali ki jih niso naredili zate. Naučiš se, da ljudje vedno ne govorijo tega, kar mislijo, in da ne mislijo vedno tega, kar govorijo. Prenehaš obsojati in kazati s prstom ter pričneš ljudi sprejemati take, kot so, ter se naučiš spregledati njihove pomanjkljivosti in člvoeške spodrsljaje… In tako se skozi odpuščanje rodi občutek miru in zadovoljstva. Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Na novo prevrednotiš in na novo opredeliš, kdo si in za kaj se resnično zavzemaš.

Naučiš se razlike med hoteti in potrebovati. Naučiš se, da sta moč in slava v ustvarjanju in prispevanju, prenehaš manevrirati skozi življenje samo kot “potrošnik”, ki išče naslednji objekt.

Učiš se o ljubezni. Naučiš se gledati na razmerja, kot dejansko so, ne kot bi ti rad, da bi bila. Naučiš se, da sam ne pomeni osamljen. Prenehaš se truditi, da bi nadzoroval ljudi, situacije in izide. Naučiš se ločevati med krivdo in odgovornostjo, zaveš se pomembnosti postavljanja mej in učenja, naučiš se reči NE.

Naučiš se, da je tvoje telo resnično tvoj tempelj. Začneš bolj skrbeti zanj in se z njim ukvarjati s spoštovanjem. Pričneš z uravnoteženo prehrano, piješ več vode in si vzameš več časa za gibanje. Naučiš se, da utrujenost spodbuja dvom, strah in negotovost, zato si vzameš več časa za počitek. In kot je hrana gorivo za telo, smeh polni dušo. Zato si vzameš več časa za smeh in igro.

Naučiš se, da v življenju večinoma dobiš tisto, kar verjameš, da si zaslužiš. Naučiš se, da se je za vredne stvari vredno potruditi ter da je želeti, da bi se nekaj zgodilo, nekaj drugega kot delati v smeri, da bi to naredil. Kar je še bolj pomembno, naučiš se, da potrebuješ za to, da bi dosegel uspeh, smer, disciplino in vztrajnost. Naučiš se, da življenje ni vedno pošteno, da ne dobiš vedno tistega, kar misliš, da si zaslužiš. Naučiš se priznati, ko nimaš prav, ter graditi mostove namesto zidov.

Naučiš se, da morajo biti negativna čustva, kot so jeza, zavidanje in zamera, razumljena in preusmerjena, ali pa bodo zadušila življenje v tebi in zastrupila vesolje, ki te obkroža. Naučiš se biti hvaležen in najti zatočišče v številnih majhnih stvareh, ki jih jemljemo za same po sebi umevne, v stvareh, o katerih milijoni ljudi po svetu lahko samo sanjajo: poln hladilnik, čista tekoča voda, mehka topla postelja, dolga vroča prha.

Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, zares nikoli zadovoljil z manj, kot si želi tvoje srce. Potrudiš se še naprej smejati, še naprej zaupati in ostati odprt vsaki čudoviti možnosti.

NA KONCU SE, S POGUMOM V SVOJEM SRCU, ODLOČIŠ, GLOBOKO VDIHNEŠ TER ZAČNEŠ OBLIKOVATI ŽIVLJENJE, KAKRŠNEGA ŽELIŠ ŽIVETI IN NAJBOLJE KOT ZMOREŠ!