Včasih moraš oditi, da vidiš, kdo bo prišel za tabo. Včasih moraš govoriti bolj potiho, da vidiš, kdo te posluša. Včasih se moraš spreti, da vidiš, kdo je na tvoji strani. Včasih moraš storiti napako in prinesti napačne odločitve, da vidiš, kdo jih bo popravil. Včasih moraš ljubljeni osebi pustiti, da odide, da vidiš, če te ljubi dovolj, da bi se vrnila!

»Vse vrste odnosov, od prijateljskih, intimnih, partnerskih, poslovnih, starševskih, sorodstvenih do odnosa do sebe … vsi so na preizkušnji. In tako bo, dokler se človek ne bo odrekel pravici, da ima prav, pravici, da ima zadnjo besedo, pravici, da je razumljen, pravici, da se maščuje nekomu, ki ga je ranil, pravici, da dokaže nekomu, da se moti,« v svoji kolumni v Poletu piše Varja Kališnik. Dodajam še nekaj njenih misli, ker se mi zdijo vredne razmisleka in ukrepanja…

»Življenje je sestavljeno iz tisočerih resnic. Nihče od nas nima prav in nihče od nas se ne moti. Vse pač samo je. Bolečina se rodi v trenutku, ko hočemo imeti prav, ko hočemo, da vidijo, sprejmejo našo resnico, ko hočemo biti razumljeni, ko hrepenimo po tem, da bi bili sprejeti.«

»Vsa razmerja so pohabljena zato, ker nismo sposobni sprejeti odgovornosti za to, kar mi sami ustvarjamo v razmerju. Nenehno ustvarjamo položaj, v katerem imamo prav in se nekdo drug moti, ali pa je obratno. V tem svetu, v svetu črne in bele barve, ni nians, ni možnosti, ni kreacije, ni skladnosti, ni sočutja, ni užitka, strasti, veselja, ni ljubezni. Pozabili smo biti odprti, v vsako razmerje vstopimo z nezaupljivostjo, z zaprtim srcem in togimi prepričanji. Naša komunikacija je postala egocentrična, z ljudmi se ukvarjamo samo zato, ker hočemo od njih nekaj dobiti, pa naj bo to prepoznanje, sprejetje, razumevanje, večvrednostni občutek, občudovanje ali pa kaj drugega. Ne poslušamo jih zato, da bi jih razumeli, ampak zato, ker hočemo zadevo obrniti v svojo korist. Ko jih poslušamo, se od njih ne učimo, ampak razmišljamo, kaj nam pri njih ni všeč.«

»Če želimo izkusiti pomenljive, tople in srčne odnose, je dobro eksperimentirati s spremembami. Recimo, če začnemo poslušati ljudi s popolno pozornostjo in sprejemati njihovo resnico, se lahko zgodi, da bo komunikacija toplejša. Ko govorijo, jim namenimo stoodstotno pozornost. To pomeni, da slišimo in sprejemamo samo njihovo zgodbo, da ne razmišljamo nič drugega, da jim ne segamo v besedo, da ne razlagamo sebe in svojega stališča, ampak se ukvarjamo z njimi tako, da jih popolnoma sprejemamo, pozorno poslušamo in hkrati čutimo sebe, svoje srce.«

Celoten članek si lahko preberete na povezavi:
http://www.polet.si/kolumna/vajenec-cudovitega-pocutja