Kolikokrat se vam zgodi, da vam kdo, ki vas morda nekaj časa ni videl, reče: “Tako si se spremenil/a!”? Koliko je ljudi, ki vam to rečejo v pozitivnem smislu, z nasmehom na obrazu, v smislu pohvale… in koliko takih, ki to izrečejo za vašim hrbtom, vi pa to izveste od tretje osebe… in je seveda izrečeno v negativnem smislu? 

Danes sem svoji najdražji osebi v življenju rekla nekaj, kar jo je morda malo zabolelo, a če bo iz tega razbrala bistvo in ukrepala, mi bo na koncu še hvaležna… Vrstice, ki so spodaj zapisane, sicer niso dobesedno vse tisto, o čemer sva se pogovarjali z mojo mami, toda želim z vami deliti tokrat res svoje osebno razmišljanje. Nekaj, kar prihaja iz mojega srca. 

“Sama sem se odločila za korak naprej. Ovire me motivirajo, negativno usmerjeni ljudje pa odbijajo. Pa tudi če gre za najbližje. Če v vsaki stvari vidiš težave, ni čudno, da se že leta in leta vrtiš v začaranem krogu. Še predno se kaj zgodi, ti že pomisliš na najslabše. Ko se je treba nečesa lotit, najdeš 101 razlog, zaradi česar si še pred dejansko akcijo živčna, nestrpna, negotova in nezaupljiva. Koliko pravzaprav verjameš vase? Ali stvari, ki se jih lotiš, počneš z veseljem ali z odporom? Ali je življenje zate dar ali ga vidiš kot eno samo trpljenje?”

Nekako tako je tekel moj govor, potem, ko sem videla, da je mami spet tekom dneva razmišljala o meni na način, da se jaz ne počutim dobro… Zakaj? Ker se nisem javila na klic in ker nisem prišla domov na kosilo? Pa saj sem odrasla punca, ki zna poskrbeti zase… in sem oseba, ki si zna popestriti življenje, ki uživa v tem, kar počne, ki išče vedno nove in  nove izzive, priložnosti. Ni vedno lahko, ne gre vedno vse po načrtih, a s tem se soočam, ko je to potrebno. Da bi pa že vnaprej razmišljala o tem, kaj bo šlo narobe, ali mi bo uspelo ali ne… ne, v tem res ne vidim smisla. In evo – prav od ljudi, ki pa so nagnjeni k takšnemu razmišljanju, se odmikam. 

Morda res kdo, ki me dlje časa ni videl ter se pogovarjal z mano, reče, da sem se spremenila. In ja, res sem se. Odločila sem se za spremembe. Zavestno. Z vsem pogumom, energijo, željo, da še naprej stopam po poti svojih sanj, stremim k ciljem, novim znanjem, novim izzivom. To je tisto, kar mi daje občutek svobode… in občutek, da ŽIVIM.

In ne, nič ni narobe z mano, ker pri 33-ih letih ne razmišljam o družini in dojenčku. Zakaj? Kot sem pred dnevi zapisala kolegici: “Bo, ko bo… če bo… Če mi je namenjeno.” Ker imam že zdaj občutek, da polno živim svoje življenje…  Verjamem, da je materinstvo čudovito obdobje, svojim prijateljicam, ki so že v tej vlogi, privoščim vse najlepše, kakor tudi drugim ljudem tega sveta. A za stvari, ki jih počnem, sem se odločila sama – ker me veselijo, izpolnjujejo, navdušujejo, bogatijo v več pogledih. Morda me bo nekoč tudi materinstvo. 

In naslednjič, dragi moji, ki berete te vrstice, če me boste vprašali: “Kako si?”, lahko pričakujete pozitiven, popolnoma iskren odgovor. Tudi če imam slab dan, pa verjemite, da ga kdaj imam, ne bom jamrala… ne bom govorila o tem, kako naporno je včasih moje delo, kakor tudi ne bom z vami klepetala o tračih (ali rečeno drugače – o tem, kako živijo drugi ljudje), ker to nisem jaz. Držim se načela – živi in pusti živeti. Z veseljem pa vam bom povedala kaj o svojih novih izzivih, o tem, kaj bi v življenju še rada dosegla… ali pa se bom z vami pogovarjala o vaših sanjah, ciljih in upih… in še z večjim veseljem vam bom s spodbudnimi besedami ali dejanji polepšala dan. 

V tem je čar mojega življenja – ker verjamem v misel moje priljubljene avtorice Louise L. Hay: ” Vse tisto, kar dam, se mi v življenju povrne. Odločila sem se, da bom dala ljubezen.”