V vsakem od nas se skriva bojevnik luči, nekdo, ki zna prisluhniti tišini srca in prenesti poraz, ne da bi dopustil, da ga ta močno prizadene, ter ne izgubi upanja niti v trenutkih največje izmučenosti in obupa.
Bojevnik luči nikoli ne pozabi na hvaležnost. Bojevnika ni treba opozarjati na to, da so mu ljudje pomagali; tega se dobro zaveda, zato bo z njim delil vse nagrade, ki jih bo prejel.
Bojevnik luči je pozoren na otroške oči. Je nekdo, ki razume čudež življenja, ki se je pripravljen za tisto, v kar verjame, boriti do bridkega konca in zna prisluhniti zvonovom, ki jih ziblje pesem z dna morja.
Vse poti tega sveta vodijo do bojevnikovega sveta. Bojevnik se zaveda, da lahko svobodno odloča o tem, kar si želi; odloča se pogumno, samostojno in – sem ter tja – celo z zmerno mero norosti. Svoje strasti sprejema in v njih neizmerno uživa. Zaveda se, da se mu ni treba odreči navdušenju, ki ga občuti ob dosežkih; dosežki so del življenja in razveseljujejo vse sodelujoče. Bojevnik zna razlikovati med tem, kar je minljivo, in tem, kar ima za vselej.
Bojevnik luči se ne zanaša le na svojo moč; zna izkoristiti tudi energijo svojega nasprotnika. Ob pričetku boja ima na voljo le svoje navdušenje in znanje o udarcih, ki si jih je priučil med vadbo. Bolj kot postaja boj razvnet, bolj ugotavlja, da navdušenje in vadba nista dovolj za zmago. Zmaga zahteva izkušnje.
Ljudje so ogledalo naše duše. Bojevnik izkoristi vsako priložnost, ko se lahko česa nauči.
Bojevnik luči večkrat stori kaj nepredvidljivega. Morda bo zaplesal na ulici, ko gre v službo, se zazrl v oči neznancu in spregovoril o ljubezni na prvi pogled ali pa zagovarjal misel, ki se morda zdi smešna. Bojevniki luči si dovolijo imeti takšne dni. Ne boji se objokovati starih srčnih bolečin in se veseliti novih odkritij. Ko začuti, da je pravi čas, izpusti iz rok vse in se poda na dogodivščino, o kateri je tolikokrat sanjal. Bojevnik svojih dni ne preživlja v želji, da bi igral vlogo, ki so mu jo namenili drugi.
Preden bojevnik luči prične pomembno bitko, se vpraša: “Kako dobro sem razvil svoje zmožnosti?” Zaveda se, da so ga bitke, ki jih je bil v preteklosti, nečesa naučile. Vseeno pa je zaradi naučenih lekcij bojevnik večkrat trpel bolj, kot bi bilo treba. Ob neredkih priložnostih je zapravljal svoj čas in se boril za laž. In trpel za ljudi, ki si niso zaslužili njegove ljubezni. Zmagovalci ne ponavljajo istih napak. Zato bojevnik postavi na kocko svoje srce le, če je zares vredno.
Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh. So na svetu, so del življenja drugih ljudi. Pogosto so bojazljivi, njihove odločitve niso vedno pravilne. Večkrat vso noč ne zatisnejo očesa in premišljujejo o tem, kako nesmiselna so njihova življenja. Prav zato so bojevniki luči. Ker delajo napake. Ker se sprašujejo. Ker iščejo smisel – in ga bodo zagotovo našli.
(iz knjige Priročnik bojevnika luči – Paulo Coelho)
