“Človek hodi po poti, da se uči in nove poti te naučijo največ. Tudi zato je vse, kar sem storil v preteklosti, zanemarljivo s tistim, kar bom storil v prihodnosti. In vse, kar bom storil v prihodnosti, je zanemarljivo s stvarstvom. Naše življenje je tako nepopolno in prav zaradi tega lepo; tudi v svoji nepopolnosti nam nudi brezmejno lepoto rasti. Kako čudovito!”

“Kdor živi drzno življenje, živi življenje zmagovalcev!”

Večkrat sem že, v takšni ali drugačni obliki, naletela na to misel. Nanjo v svoji uspešnici “Filozofija zmagovalcev” večkrat opozori tudi Tomaž Korelc. Nekaj odlomkov iz knjige sledi v nadaljevanju.

Zmagovitost ni nič drugega, kakor veščina, skrivna umetnost, da zmoreš biti vsak trenutek v svojem življenju lasten samemu sebi, biti ti.

Zmagovalec posluša, a ne sprejema (ne)kritičnih omejitev ali vodil drugih, ki mu govorijo, kdo in kakšen je, ali kakšen bi moral biti. Poraženec pa vedno najprej pomisli, kaj bodo rekli drugi ljudje.

Rodil si se kot čisti zmagoviti potencial. Mogoče se tega ta trenutek ne zavedaš, a dejstvo je, da si ZMAGOVALEC. Čisti in popolni zmagovalec. Vsak se kot potencialni zmagovalec že rodi, toda zmagovito življenje ni nikomur dano samo po sebi. Kdor želi živeti zmagovito, mora znati sprejeti tudi tveganje. Pripravljen mora biti na številne izzive, kajti zmagovita pot ni lahka, saj zahteva celega človeka… mogoče celo njegovo življenje…

Zmagovalec je lasten samemu sebi; on nima maske. Poraženec se skriva za številnimi maskami.

Zmagovalec se dejavno spoprime z izzivi. Poraženec se jim najrajši na daleč izogne.

Zmagovalec spoštuje boljše in modrejše od njega in se poskuša učiti od njih. Poraženec zavrača tiste, ki so nad njim, in poskuša najti njihove napake…