“Če želimo z nekom deliti življenje, moramo najprej znati biti sami. Nihče si namreč ne želi biti z nekom, ki noče biti s seboj…” To je le en odlomek iz čudovite knjige Vsemogočni v ogledalu, ki jo toplo priporočam prav vsakomur od vas, ki vam ni vseeno, kakšno življenje živite in kakšno bo le-to v prihodnje. Meni je knjiga ob vsem, kar sem sicer že vedela iz lastnih izkušenj, odprla nova obzorja in v tem je pravzaprav čar. Da mi vsak dan prinaša nekaj novega, priložnosti, da sem boljši človek.

piše: Sabina Gosenca

Vodilo vsega pa je ljubezen. Tisti neverjetni občutek, ki ti da energijo tudi v temačnem, deževnem popoldnevu ali ob večerih, ko je človek sam. Takrat je pravzaprav najbolj pomembno, kako človek razmišlja o sebi in svojem življenju.

Sama se spomnim, kako sem se še pred nekaj leti borila za pozornost – pri starših in sorodnikih, pri moških, pri sodelavcih… Želela sem se dokazati, želela sem, da me ne le opazijo (vizualno), ampak da opazijo to, kar počnem. Velikokrat sem imela občutek, da nisem dovolj dobra. Nisem se znala pohvaliti za dobro dejanje, nisem pravzaprav znala ceniti same sebe. Toliko pomanjkljivosti sem znala najti v sicer odlično opravljenem delu. Še danes pride kak trenutek, ko se vprašam, če sem v določenem trenutku ravnala prav. Morda bi danes ravnala drugače… ja, bi. Ker sem starejša, bolj izkušena. A razčistila sem v svoji glavi in vem, da sem vedno ravnala tako, kot sem v tistem trenutku mislila, da je prav. Zato si ničesar za nazaj ne očitam. Bogatejša za vse lekcije sem hvaležna, da me danes življenje vodi po tej poti, kjer sem zdaj. Ker vem, da sem tu z razlogom. 

Pred časom sem sklenila še eno poglavje v svojem življenju, vodenje plesno – navijaške skupine Daisy girls sem prepustila drugim. Ko sem v soboto v Ljubljani vodila tekmovanje Ljubljana Open in napovedala nastop svojih nekdanjih varovank, ki zdaj delujejo pod drugim imenom in drugačnim vodstvom, sem – priznam! – imela cmok v grlu, srce mi je utripalo hitreje, adrenalin je bil na vrhuncu. A hkrati sem, kasneje, ko se je tekmovanje bližalo h koncu, vedela, da sem se odločila prav, ko sem izbrala drugačno pot. Zdaj imam precej več časa zase in za svoje zasebno življenje, kjer sem po letih truda in iskanja končno našla partnerja, ki me osrečuje in zaradi katerega sem vsak dan boljša. Hkrati pa sem usmerjena k novim poslovnim izzivom, ki me motivirajo in izpolnjujejo mojo energično dušo. “Življenje ubira svoje poti in prav je, da jim sledimo. Potrebno pa je videti dobre stvari in jih deliti med seboj,” mi je ena od mamic deklet, ki sem jih vodila vrsto let, zapisala pred dnevi. Ja, sem dobila solzne oči…

Zakaj vse to pišem? Zato, ker želim, da veste, da tudi meni ni bilo vedno postlano z rožicami. Želim, da veste, da sem do vsega, kar sem danes, prišla z zagnanostjo, trudom, potrpežljivostjo, vztrajnostjo in predvsem z veliko mero ljubezni. Z ljubeznijo do tega, kar počnem, z ljubeznijo do ljudi, ki so si vzeli čas, da m spoznajo… z ljubeznijo do sebe. Šele ko sem sprejela sebe takšno kot sem, z zavedanjem, da imam vsak dan možnost napredovati in pridobivati nova znanja, se je “poklopilo” tudi na drugih področjih, ki mi v življenju veliko pomenijo.

Pa naj še končam z mislijo, ki sem jo zasledila v knjigi Vsemogočni v ogledalu: “Če hočemo zmagati, moramo poznati hvaležnost, odpuščanje, sodelovanje, ljubezen, dajanje, sanjanje, trpljenje, predvsem pa moramo odpraviti dvom.”

Jaz sem to storila, zame je vsak dan nekaj posebnega, vsak dan sem hvaležna za čudovite ljudi, ki so del mojega življenja, pa tudi za vse tiste, ki so iz njega odšli. Ker so s tem naredili prostor za novo srečo. Privoščim jo v izobilju tudi vam!