Zapis prijateljice Petre, ki podira rekorde branosti, je to, kar je tudi mene spodbudilo k nekaj novim odločitvam… le-te pa prinašajo spremembe, razvoj in napredek. Zdaj si boste gotovo mislili: “Pa kaj ti je, ženska? Saj si stalno v akciji, nasmejana, uspešna, ustvarjalna… saj tebi pa res vse teče kot po maslu!”

piše: Sabina Gosenca

No, pa vam priznam, da ni vedno tako… tudi jaz sem samo človek, imam kdaj kak slab dan, ko se sprem s starši, sestro ali fantom, ko se ne strinjam z odločitvijo kakšnega poslovnega partnerja, ko si zaželim, da bi se včasih čas vrtel hitreje, da bi lahko neke “birokratske” stvari bile prej rešene. In še kaj bi se našlo. A vse to je del življenja. Vzponi in padci. Svetli in temni trenutki. Smeh in solze. Veselje in žalost. 

Še tako kreativni in ustvarjalni ljudje včasih potrebujemo “brco v rit”. Rabimo nekoga ali nekaj, kar v nas prižge iskrice, kar nas navdihne, motivira, vrže v pogon, če smo morda za nekaj trenutkov “zaspali”.

Prav v takšnih trenutkih, ko se mi zdi, da navkljub obilici enih interesov, poslovnih obveznosti, ambicij in izzivov, ne čutim prave energije, šteje dvoje:

1. da sem se v vseh teh letih, odkar delam kot novinarka, voditeljica prireditev, piarovka ali animatorka (ter sem tako tudi bolj medijsko izpostavljena!), naučila zaupati intuiciji in sami sebi ter
2. da znam včasih enostavno pač kak dan ali dva preživeti na način, ki ni delovno prav nič produktiven, a prinaša tisto, kar vsi potrebujemo – mir.

No, in ko sem sama prebrala prijateljičin zapis, sem tudi sama storila nekaj potez, za katere verjamem, da se bodo že v naslednjih dneh “obrestovale”. Tako in drugače. A vse, prav vse, kar počnem, počnem najprej zato, ker imam to rada, ker v tem uživam, ker čutim ob tem pravo energijo. Velikokrat se najdejo ljudje, ki me poskušajo prepričati, da bi morala poskusiti še kaj drugega ali narediti kaj na drugačen način… nekateri imajo prav… a to se izkaže kasneje, takrat, ko sem sama na to pripravljena in se dejansko lotim novih stvari. Nič ne gre na silo. Naučila sem se biti zvesta sebi, znam prisluhniti svojemu srcu, hkrati pa se zavedam, da mi vsak dan prinaša nove preizkušnje prav zato, da rastem in se razvijam.

Kako že pravi Mali princ: “Najbolje in najlepše reči na svetu ne moremo videti, niti se jih dotakniti. Čutiti jih moramo s srcem!”