»Se pravi, da si rojen v Novem mestu in še vedno živiš v Novem mestu?« me je vprašala simpatična Kamničanka med bežnim srečanjem v naši prestolnici. »Jaaa,« sem ji odgovoril s prefriganim nasmeškom, ona pa je odvrnila: “Lepo, lepo to.”
piše: Jure Marolt
Nikoli se nisem zavestno odločil, da ostanem v Novem mestu. To je prišlo, kot poznojesenski prehlad, samo od sebe in brez predhodnega namiga. Novo mesto ni kot mesto nič posebnega, še zdaleč ne. Kandija smrdi. Staro mestno jedro propada. Nočno vikendaško življenje se je za vse, razen tiste pod 16 let, v zadnjem obdobju zreduciralo domala na ničlo. Kaj nas potem zadržuje tu? Tu, ki je vaške velikosti in ne premore niti zadovoljivega šoping centra ali bazena. Tu pa tam.
Novo mesto je kot tisti tvoj najboljši prijatelj, ki mu zlahka oprostimo vse pomanjkljivosti in napake. Ker je, globoko v sebi, boljši kot frišna žemljica. To je spokojen in konservativen kraj, kjer je vse… nekako mirno. Neca bi morala študirati v Novem mestu na eni od visokih šol in bi kmalu ugotovila, da se tukaj ljudem toliko ne mudi. Povsod prideš peš, tudi v samem središču mesta se lahko v vsakem danem trenutku umakneš v zavetje narave. Selo, kjer vsak vsakega pozna, ampak naša lokalpatriotovska duša si to ne šteje v slabo.
Sam pogrešam vodo. Tako, v kateri se plava. Reka ali bazen, če je že morje naši geografski legi nedosegljivo. Ampak ker je Nou mest stičišče celotne desne spodnje kolbice naše kokoške, imamo vse tako rekoč na dosegu roke. Ali noge. Krko ali Kolpo, Dolenjske ali Šmarješke. Tako da, tudi to pomanjkljivost spregledamo. Naj mu bo, ker je ravno naš. Dalje!
»Veš na kaj me spominja Novo mesto? Na Piran, s temi malimi uličicami v starem jedru.« Kakšen všečen opis! Pirančani so bili vedno pri srcu, že od Poletja v školjki in superpametnega računalnika Vedi dalje. Fuj s Portorožani!
Zaradi specifične lege našega kraja imamo luštno vreme. Gorjanci ustavijo ves občasni belokranjski šundr (cmok cmok za Kolpo, špica je!), prostrane doline in pomanjkanje ostalih naravnih gmot pa poskrbijo za zadostno količino sonca. Zato pa smo Novomeščani nasmejani ljudje – posledica fotosinteze, ki ne vpliva blagodejno le na rastlinje, ampak tudi na našo dušo.
Dušebrižništvo. Težko rečem, da smo Dolenjci težki ali naporni ljudje. Spet mnogi zunanji opazovalci bodo to pripisali količinam zaužitega alkohola. Spet me to niti malo ne moti. In vino veritas itd. itd. To, da zna človek uživati življenje in predvsem, da živi življenje, ne pa da ga le preživi, je vse hvale vredno.
Mi smo menda luksuzni. Bolj kot Premium Spar linija s Pierce-om Bronsnanom (how low can you go, double 0 seven?).
Novo mesto je samoumevno mesto. Samoumevno do te mere, da ti omogoča tišino in sprehod v naravi in se ne pretvarja, da je več, kot je. Samoumevnost, ki je mnogim krajem onemogočena. Včasih se mi zdi, da smo tukajšnji prebivalci sprijaznjeni z aktualnimi razmerami v našem kraju, kot smo se prisiljeni sprijazniti ‘tudi z davki, plimo in oseko, smrtjo John Lennona in sodniškimi napakami na svetovnih prvenstvih.’ Ampak to je več kot sprejemljiva sprijaznitev. Najboljšega prijatelja subjektivno gledaš z drugimi očmi kot ostale ljudi v tvojem življenju. In najboljši prijatelj je večen, kot je večen tudi kraj tvojega rojstva. Na mojo veliko srečo in zadovoljstvo je to prav Novo mesto, ki gotovo nima vse, kar imajo veliki, ampak ima čisto vse, kar sam potrebujem.
xoxo,
jure.
