Nekateri izrazi imajo precej več smisla in poslušljivosti v drugih jezikih. »Comfort zone« je eden od teh. Vseeno, bodimo v teh razklanih dneh nekoliko bolj enotni in se zadovoljimo s cono udobja. Jezik ne tleskne tako sočutno ob ustno nebo kot v angleščini, se strinjam, ampak malenkosti na stran. Kaj pravzaprav je cona udobja? To je tisti navidezni ali dejanski prostor, ki se ga na vse pretege ne upamo zapustiti.
piše: Jure Marolt
To so tiste reči, na katere smo navajeni in se posledično v njih/z njimi najbolje počutimo. Recimo določena znamka avtomobila ali mobilnika, zato vse druge vztrajno zavračamo. Podobno je tudi z ljudmi. Imamo skupino ljudi, ki jo razumemo, in se zato bojimo odpreti novim posameznikom, ker ti lahko razbijejo naš navidezen oklep, našo cono udobja. Prav ta strah je tisti, ki nam ne dovoli, da jo zapustimo. Vendar šele s tem, ko poizkusimo nekaj novega – stvari, ljudi, kraje, okuse –, lahko dokončno zaužijemo življenje.
S ponavljanjem enega in istega vzorca iz dneva v dan, z druženjem z vedno istimi ljudi vztrajno ubijamo kreativni del sebe, ki hrepeni po vedno novih doživetjih. Tudi iz napak se človek lahko marsikaj nauči, ampak občasna napaka v odkrivanju vedno nečesa novega je veliko več vredna kot majhni uspehi znotraj predvidljivih vzorcev, ki dolgočasijo ne le nas samih, ampak tudi okolico. Zelo težko je zapustiti cono udobja. Izredno težko je reči, da imamo dovolj majhnih zmagoslavij, ki pa so bila vedno pričakovana, saj smo se gibali v ustaljenih ritmih. Včasih moramo pač upoštevati nasvet Louja Reeda in se sprehoditi po divji strani. Se usesti sredi lepega dneva na travo v mestnem parku, odpreti mrzlo pivo in razmišljati, kaj bi raje bili, če bi imeli možnost: mogočno drevo ali deroča reka.
Tudi sam imam pogosto težavo s cono udobja, natančneje s tem, da jo zapustim. Vem, v katerih stvareh sem dober, v katerih sem zanič, in zato ponavljam prve in se izogibam drugih. Vseeno se vztrajno trudim poizkusiti nekaj novega, delati stvari, v katerih sem slab, da bi bil v njih boljši. Pogosto mi ne uspe, ampak tukaj gre bolj zato, da se ne ustrašim izziva. Ko se enkrat bojiš živeti – in človek, ki vsak dan živi povsem na isti način, obkrožen z istimi ljudmi in občutki, je zame največji bojazljivec med vsemi –, potem postane življenje sila dolgočasno. Potem obstajajo res le še dnevi v tednih in meseci v letih, medtem ko odštevaš čas do penzije. Mimo tebe gre nekaj tako čarobnega, kot je prebujajoča se pomlad, hladen piš vetra na soparno julijsko popoldne ti postane samoumeven, jeseni ne grabiš listja na kup samo zato, da se lahko potem vržeš vanj, in pozimi ne postaviš novega snežaka na vrtu, čeprav se stopi le nekaj ur kasneje. Vse je v trenutkih, v instancah čiste sreče in domala zemeljske blaženosti.
Cona udobja se kaže tudi v tem, da pišeš vedno o istih rečeh. Da vedno bentiš, da vedno ponavljaš ugotovitve drugih in se bojiš razvijati lastne misli. Cona udobja je ta, ki vam govori, da je povsem v redu, če preživite še en večer v postelji z laptopom v naročju. Vendar interaktivni stik še zdaleč ni primerljiv z dejanskim in vsi dobro vemo, da je bil človek ustvarjen zato, da se ga dotikamo, čutimo in zaužijemo. To pa je nekaj, kar sila težko dosežemo doma, ko smo sami s svojimi mislimi. Vsak trenutek je najboljši možni čas, da spoznamo nekoga novega ali poizkusimo nekaj novega. Včasih je že misel v pravo smer prvi korak, da se premaknemo iz naše cone udobja. Vendar ne sme vse ostati le pri besedah. Ko boste potegnili črto pod svoje življenje, se spomnite na čim manj obžalovanj. Predstavljajte si cono udobja kot kletko, ki vam preprečuje, da dosežete vse tisto, o čemer ste kdaj sanjali. Osvobodi se okov, tukaj in zdaj.
