Ni mi všeč. Nikoli nisem razumel ljudi, ki se čutijo dolžne, da vsako reč, ki ni po njihovem okusu, označijo za neokusno. Zamislite si Facebook z »unlike« gumbom. Verjetno se veliko ljudi ne bi več upalo objavljati reči v strahu, da jih ne bodo bolj popljuvali kot všečkali.
piše: Jure Marolt
Ravno včeraj sem si zopet ogledal tisti kratki filmček Lizzie, ki so jo pred leti označili za najgršo žensko na svetu, ona pa je to uporabila kot zagon, da postane nekaj res posebnega. Kar ji je bolezen vzela, jo je utrdilo v življenju. Vse na njej je danes čudovito, tudi fizične pomanjkljivosti. A vendar se je na YouTube-u našlo skorajda sedemsto ljudi, ki so čutili neverjetno potrebo po tem, da njen motivacijski govor označijo z ‘ni mi všeč’. To me je nekoliko prizemljilo. Ne glede na to, kaj počneš, se bodo vedno našli ljudje, ki bodo to zavračali. Zakaj bi se torej na to ozirali?
Zame osebno le ena stvar določa človeka: njegova energija. Lahko si star, mlad, debel, grd, čefur, črn, bel ali nekaj vmes, cigan, klošar, direktor podjetja ali predsednik vlade. Vse, kar je pomembno, je to, kakšno energijo oddajaš. Najboljša stvar pri energiji je ta, da je ne moreš skriti. Lahko si človek še tako sladkih besed, pa bodo komajda vidni trzljaji tvoje spodnje ustnice, pogrizeni nohti ali konstantno izogibanje očesnega kontakta nakazali na to, da vse v tebi le ni tako, kot hočeš, da drugi dojemajo.
Zakaj bi se torej človek pretvarjal? Vsi vemo, da ni čustveni kameleon, ki se lahko prilagodi sleherni situaciji. Si, kar si. Kot mi je povedala babica. Njen očim je bil tako »žleht«, da lahko to ljudje še danes vidijo na njegovem nagrobnem kamnu, kjer je tudi njegova slika. Ker ta »žlehnoba« žari iz njegovih oči, tega ne more pred nobenim prikriti. Že sto let vsak, ki obišče britof, vidi to zlobo v njegovem pogledu.
Predstavljaj si sedaj to preprosto situacijo. Srečaš osebo in takoj veš, pri čem si. Če je turoben melanholik, se ne smeji na stežaj. Če je razigran sangvinik, ne skriva dejstva, da je zadovoljen v svoji koži. Ker ve, da ga zaradi tega ne bo nihče obsojal. Največ, kar lahko dosežeš, je to, da te ljudje sprejmejo takšnega, kakršen si. Vedno ti, nobenega sprenevedanja. Ni vredno. Kolikšna je tvoja cena, ki jo nekdo mora plačati, da si se pripravljen prodati?
Nekateri ljudje so tako čudoviti, pa je na njih polno majhnih, nadležnih stvari, ki bi jih popravili, če bi imeli to možnost. Ampak na našo veliko srečo tisti, ki je ustvaril to pomanjkljivo bitje, ki se mu ljubkovalno reče tudi človek – čeprav si marsikdo ne zasluži, da ga tako poimenujem –, ni naredil idealne kopije, po kateri se bi vsi zgledovali. Vsi smo isti drek. In šele takrat, ko se boš zavedal, da tvoj drek ne diši nič lepše kot sosedov, boš sam naredil prvi korak k temu, da se odpraviš na potovanje odkrivanja čudovitosti. Ker čudovitost je v vsakem človeku in v vsaki stvari, če si le pripravljen dobro pogledati.
Adi Smolar je en hecen in ful skuliran model. Pravi, da se pogleda zjutraj v ogledalo in čeprav ga nazaj ne pogleda nič lepega, zaradi tega ni žalosten. Vedno si reče: »Adi, na tem svetu ni ene osebe, ki bi ti bila povsem enaka. Tako si tudi ti edinstven.« Pa ni se dobro preveč sekirat. Ne splača se, to povzroča gube na obrazu.
