Torej, zbudiš se vsako jutro ob isti uri, ko je zunaj še mrak, sonce pa se počasi in sramežljivo prebuja sorazmerno s tabo. Spal si eno uro premalo, zato se zbudiš slabe volje. Poješ jogurt ali kos kruha, namazanega z marmelado. Odpelješ se v službo ali se sprehodiš v šolo. Tam si naslednjih sedem, osem, deset ur. Vmes kavica ali dve, medtem ko si s sodelavcem/sošolcem izmenjaš nekaj vsakdanjih banalnih puhlic, ne da sploh razmišljaš o tem, kaj govoriš. Počakaš, da kazalec ure odbije štiri in se lahko zopet odpelješ domov. Vmes nekajkrat pomisliš, kako bi nategnil tisto hudo sodelavko/sošolko, ki te niti povoha ne. Potem si doma s svojimi običajnimi mislimi, nekajkrat pogledaš na uro in ugotoviš, da bo kmalu konec še enega novega dneva. A to te ne skrbi, ker boš jutri ponovil vajo.

piše: Jure Marolt

Življenje brez čustev, srca, razburjenj, pusto, mehansko življenje, po katerem bi lahko naravnal uro. Torek je enak četrtku, maj novembru, nikoli se nič ne spremeni, vedno se vse predvideva. Ista znamka špagetov, tune, paštete, ista znamka avta, srajce, ista poletna hišica na morju, isti prijatelji na petkovi pijači, ki so iz tedna v teden bolj redke. Tam je on, ki ga ne maraš, tam je ona, ki je ne razumeš. Veliko razmišljaš, predvsem o sebi, a ne veš, ali iščeš samega sebe ali se le zasleduješ na predvidljivi poti. Pri tebi je vedno na prvem mestu razum. O vsakem dejanju trikrat razmisliš, vsako situacijo natančno oceniš. Srce je pri tebi izključno zato, da ohranja primarne življenjske funkcije. Sicer ga ne razumeš najbolje. Pošilja neke sumljive signale, opominjajo te, da danes ne rabi biti kot včeraj, da ona ni kot tista prejšnja, da raja vedno ne najebe, ampak najebe tisti, ki se prepusti temu razmišljanju. Delaš, kar ti naročijo, ker s tem ne izzivaš usode.

Potem tekmuješ. Z njim, ker ima boljši avto. Z njo, ker ima višjo plačo/boljše ocene. Z njimi, ker jih nikoli nisi razumel. Tekmuješ tudi sam s sabo, v vsaki stvari. Da bolje izgledaš, da več narediš v istem času, da prihraniš več, da fukaš bolj pogosto, da postaneš bolj priljubljen, da tvoja zadnja objava dobi več lajkov kot prejšnja. V tem začaranem krogu nenehnega tekmovanja se vrstijo tvoje male zmage in porazi, ki so vitalen del tvojega vsakdana. Srce pa je še vedno nekje v ozadju, ne slišiš ga. Bije vedno glasneje in hitreje, ampak vztrajen, kot si, zaupaš razumu. Služi ti že celo življenje in poglej, kako daleč te je pripeljalo. Na sam vrh povprečnosti. Tam, kjer je največja gneča, kjer je naslednji človek na las podoben prejšnjemu, kjer pohval ne sprejemajo, saj trdno verjamejo, da so bile posredovane s slabimi nameni.

Ne ljubiš iskreno in brezpogojno, ker so te učili, da te ljudje vedno prizadenejo. Zato tudi ti nimaš slabe vesti, ko se poigraš s čustvi nekoga drugega. Tudi ti si samo človek in za vse veljajo ista pravila. Nekdo ti je pravkar ponudil, da ti pomaga znositi težke vrečke iz avta do hišnih vrat. A ne, to pa ne, gotovo ima slab namen, hoče me oropati. Ni problema, grem lahko sam sedemkrat tja in nazaj. Ne sprejemaš pomoči, ker je tudi sam ne ponujaš drugim. Vse, kar si naredil v svojem življenju, si naredil sam, brez tuje moči. Nikogar ne rabiš, ker si vsega sposoben sam. A s tem si le najbolj osamljen, brez strasti, brez upanja, robot v človeškem telesu, utelešena suhoparnost, ki jo takoj prepoznaš.

Namesto da bi bil zaljubljen v tako preprosto stvar, kot je zrak, ki ga dihaš. Ker ga imaš za samoumevnega. Ves svet in ljudje v njem, vsi se vsak dan neprestano trudijo, da nam pokažejo čim manj stvari, ki jih je vredno imeti rad, z vsem, kar imaš v sebi. Na tebi pač je, da ne obupaš. Da vztrajaš, ko te rinejo po tleh. Da se nasmeješ, ko te žalijo. Da ljubiš, ko drugi sovražijo. Da te udarijo po levem licu, ti pa jim nastaviš desnega. Sonce se za nas zbudi čisto vsak dan, nekateri pa se z vso močjo trudijo, da ga zastrejo z oblaki. Ne bodi kot drugi, pomagaj mu, da sije za tiste, ki si to zaslužijo.