Umaknil sem se v kot velike dvorane, v kateri trenutno poteka slavnostna seja. Ogromno ljudi, ki sedijo pri miru in poslušajo govore. Njega, ki pove, kako je pri njih boljše, kot je pri sosedih. Nje, ki je navdušena nad delom svojega kolektiva. Vsi so edinstveni, zgodba zase, življenja brez njih si pravzaprav ne moremo predstavljati.

piše: Jure Marolt

Jaz pa sedim v najbolj odročnem kotu dvorane z vijola laptopom v naročju, ne zato ker hočeš biti drugačen, ampak zato ker mi je škoda časa, ki se izgubi med začetkom govora in težko pričakovanim aplavzom. Ti govori pa se ponavljajo v neskončnost. Ker obstajajo ljudje, ki so mojstri besed, a tako grobo šibki pri dejanjih. Ker sem s praznim listom papirja – danes to seveda predstavlja nepopisan wordov dokument – mnogo manj osamljen, kot če bi se drenjal v središču nepopisne množice ljudi, na trdem sedežu med njo in njim. Tukaj, na tem listu, sem lahko z vsakomer, ki si ga zamislim. Gre za družbo prijetnih ljudi, nasmejanih, kjer prosto razmišljamo o življenju in vsem, kar nam vsak dan prinaša in odnaša.

Težko si predstavljam bolj zanimivo stvar v življenju, kot je opazovati značaj ljudi. Tako so različni, nekateri tako pristni, da jim zavidam dejstvo, da premorejo tak neoskrunjen značaj. Z razlogom nam vedno polagajo na dušo, naj ne izgubimo otroka v sebi. Pri njih je vedno vse tako, kot naj bi bilo, docela enostavno. Brez laži, sprenevedanj in grdih dejanj. Na sprehodu sem nedavno tega srečal skupino otrok, ki je pri šolski telovadbi tekla na 600 metrov. Zadnja med njimi sta bila dva, ki si ne bi mogla biti bolj različna. Droben, suhljat fantič, z velikimi očali na nosu in visok, debelušen fant, ki jima pač šport ni pisan na kožo. No, bucko se je spotaknil ob drevesno korenino in padel po tleh. In kaj je ob tem naredil suhljati? Prenehal je teči, pomagal prijatelju vstati in je njegovo roko položil čez svojo ramo in počasi sta odcepetala skupaj do cilja. V tem prizoru je vse tisto, kar naj bi človek bil. Nikoli naj ne bi mislil le nase, ampak tudi na druge.

A je kaj bolj nesmiselnega kot ti nacionalistični izpadi ob poplavah v državah bivše Juge? Srbom ja, Bosancem ne, v tisto vas ja, tisti kraj pa je vedno veljal za odurnega. Med žledom ni nihče pomagal nam, zakaj bi sedaj mi drugim? Mnogi se še vedno ne zavedajo, da je potrebno presekati ta gordijski vozel. Kar daš, to dobiš. To pomeni, da je včasih na tebi, da si tisti prvi, ki daš. In to mora biti brezpogojno. Nikoli ničesar ne damo z upanjem, da bomo dobili isto ali še več nazaj. Nikoli nisem razumel grebatorjev. Tistih, ki imajo veliko, a nikoli ne dajo nič od sebe. Ki naderejo klošarja, naj se raje spravi kaj delat, kot pa da le prosjači. Čeprav ne poznajo njegove zgodbe, čeprav se ne zavedajo, da bi se lahko v njihovem življenju dve, tri stvari obrnile nekoliko drugače, kot so se, in bi bili tudi oni pozimi pokriti s kartonom na uličnem vogalu s prazno steklenico ob nogah, medtem ko bi na tleh počasi tekla sled njihovega urina, prve tople stvari, ki so jo občutili po dolgem času. Ne, nekateri so še vedno taki, ki se odločijo, da raje crknejo bogati.

Razumem tiste, ki govorijo, da človeku lahko vzameš vse, razen tega, kar nosi v glavi in srcu. Čudovita potovanja v neznano sta vedno le tvoja lastna odločitev, če je naslednji človek, ki ga spoznaš tvoj novi prijatelj ali sovražnik, je odločitev tebe samega. Ljudje vedno cenijo iskrenost. Na koncu se vedno vrnejo k tistemu, ki je bil vedno enak. Sprenevedanje je tako grozno dolgočasno. Nekaj neustavljivo privlačnega je pri tem, da pri neki osebi vedno veš, kaj lahko pričakuješ od nje. Ne bodi nekaj, kar nisi, tudi če misliš, da si zaradi tega boljši. To je vedno korak nazaj.

Vsem, ki so se kadarkoli ukvarjali s pisanjem, so svetovali, da si najprej vedno zamislijo temo, zgodbo, in se šele nato lotijo pisanja. To mi nikoli ni šlo. Tema je nekaj, kar se me ogiba, zgodba je nekaj, kar s težavo razvijem. Še vedno potekajo govori, jaz pa komaj čakam na pogostitev. Sit moški je srečen moški, kajne? Vsak se išče nekje. Nekateri v službi, drugi v razmerjih, tretji v pijači ali hrani. Jaz se iščem v besedah. Vedno znova odkrijem kaj novega, pot ni nikoli dolgočasna.

Ta pot je bila sila zabavna. To je moj zadnji zapis na Triumfatorju.