Kot sem nekje prebrala, so trije največji strahovi človeka strah pred smrtjo, strah pred javnim nastopanjem in strah pred pogovorom z neznano osebo. Kdo bi si mislil, a ne? V knjigi Cynthie D’Amour Mreženje – Spretnost, ki je v šoli ne učijo, pa sem zasledila kar nekaj koristnih namigov za bolj suvereno komuniciranje. Le-to pa vemo, da je izjemnega pomena, tako v zasebni sferi življenja kot na poslovnem področju.
Kaj storimo, če ob prisotnosti več ljudi izjavimo kaj bedastega?
- OPRAVIČILO – Če so bile naše besede osorne ali neprimerne, se takoj opravičimo. Če je treba, pojasnimo, kar smo povedali. Nato nadaljujemo s pogovorom. Zadrževanje pri nerodnem pripetljaju zadevo le še poslabša.
- KRATEK PREMOR, NATO NADALJUJMO – Če smo se z besedami popolnoma zapletli, se ustavimo. To se običajno zgodi, kadar mislimo hitreje, kot lahko govorimo. Tudi nasmeh ne bo škodil, vrnemo se na mesto, kjer se je zataknilo, in še enkrat povemo, kar smo mislili. Ali pa smo preprosto iskreni in z nasmehom na obrazu rečemo: “Se zgodi. Misli so me prehitele.” 🙂
- PRIZNAJMO NAPAKO – Vsakomur se lahko zgodi, da izjavi kaj bedastega, smešnega, nelogičnega. To res ni nič takšnega. Je pa dobro,d a priznamo, se malce nasmehnemo (sami sebi) in nadaljujemo pogovor. Lahko tudi rečemo: “Sem res ravnokar rekel, kar sem? Dobro. Poskusimo še enkrat!” Ne pozabi – motiti se je človeško.
Kaj storimo, če nas v nekem trenutku, ko bi morali kaj povedati pred množico ljudi ali se pogovarjati z neznanimi ljudmi, zagrabi panika?
Najboljši način, kako držati paniko v šahu, je, da SMO PRIPRAVLJENI. Tu je nekaj idej, ki bodo pomagale ohraniti nadzor in zbranost, ko udari panika:
- NASMEHNIMO SE – Ko nas zagrabi strah, naše telo postane napeto in se zapre. Fizična akcija nasmeha v telesu sprosti kemikalije, ki nam pomagajo pri sprostitvi in pomagajo, da naš um izstopi iz stanja panike.
- DIHAJMO – Ko se telo v strahu skrči, lahko pozabimo na dihanje. Tega pa ne smemo. Raje se osredotočimo na umirjeno, enakomerno dihanje. Občutimo vdih in izdih zraka. Pomirimo se.
- ZAMENJAJMO POLOŽAJ – Če stojimo, ko nas zagrabi panika, predlagam, da se s sogovornikom usedemo. Če pa sedimo, potem pretegnimo noge in vstanimo. To je dober način, da telesu in umu preusmerimo pozornost. Če okoli nas ni nobenih stolov, se premaknimo npr. k prigrizkom ali k oknu. Uporabimo domišljijo.
- OPRAVIČIMO SE ZA TRENUTEK – Lahkos e zgodi, da se pogovarjamo z več ljudmi hkrati in zaradi situacije ne moremo menjati položaja. V takšnem primeru se lahko opravičimo, za trenutek zapustimo prostor, opravimo kakšen telefonski klic, gremo po kozarec pijače… Ne pozabimo biti vljudni in tudi drugim ponudimo pijačo ali prigrizek. Uporabimo krajši odmor, da zbistrimo misli in se umirimo. Potem pa se z nasmehom vrnemo k družbi.
- POZORNOST USMERIMO LE NA POSLUŠANJE POVEDANEGA – Ne skrbimo, kaj bomo rekli, le pozorno poslušajmo. Povedano nas lahko tako pritegne, da bomo na paniko preprosto pozabili.
- ZAPUSTIMO SREČANJE – Prijazno se opravičimo: “Veseli me, da smo se spoznali. Žal moram oditi, ker imam nujno obveznost.” Nato odidimo. Ne obsojajmo in zavračajmo samih sebe, ker smo zapustili srečanje. Ne pozabimo, da je naš prvi korak čestitanje za uspeh. Če bomo svoj načrt dobro pripravili, nam bo šlo prihodnjič bolje. To, da smo zaradi panike zapustili srečanje, je za nas le dobra izkušnja, iz katere se učimo.
- PROSIMO ZA VEČ ČASA – Če nam zastavijo vprašanje in v glavi nastane praznina, ne paničarimo. Preprosto odgovorimo: “To je dobro vprašanje, naj malo premislim o tem… Kakšno pa je vaše mnenje?” Njihov odgovor bo morda sprožil tudi našega. Če potrebujemo še več časa, znova prosimo za pojasnilo.
- VZEMIMO SI DOVOLJ ČASA – Če bi morali vedeti odgovor, a ga ne, se ustavimo. Brez panike. Bodimo odkriti. “Na to bi vedel odgovoriti sredi noči, a prav ta hip se ne morem spomniti. Vam lahko povem kasneje, ko se bom spomnil, ali pa vas pokličem?” To seveda kasneje tudi res storimo.
