So mi govorile: “To je nekaj, kar se z besedami ne da opisati.” Nisem razumela. So zapravljale denar za oblačila in obutev, igrače in sladkarije… Nisem razumela. Niso imele več časa za druženje, a imele so čas za objavljanje fotk na družabnih omrežjih… Nisem razumela. Velikokrat je že bilo zapisano in izrečeno, da je to najlepša vloga. No, tudi tega pred leti nisem razumela. Zdaj razumem. Biti mama je res nekaj najlepšega na svetu!
Prehitela naju je… Bolj ko sva si midva s fantom želela, da bo marčevski otrok, da bo zamujala z rojstvom (edini razlog za to željo je, da še vedno preurejamo najin dom!), da bo šlo po naravni poti… Bolj je ona postavljala svoja “pravila” – že v maternici. Navihanka mala! Ampak ko sem jo prvič začutila ob sebi, ko sem zavohala tisti vonj, ki ga imajo dojenčki, ko je odprla svoje učke in se privila k mojim prsim… sem ji vse oprostila, tudi bolečino, ki spremlja carski rez. In postala je moj največji zaklad. V trenutku! Zdaj razumem vse tiste besede v mnogih knjigah, člankih, tudi na družabnih omrežjih ali v pogovorih s prijateljicami ob kavi…
Kiana se je rodila 26.2. 2016 v novomeški porodnišnici, ob 20.20, 10 dni pred predvidenim rokom. Ko so se popadki, ki sem jih po besedah babic in drugega medicinskega osebja odlično predihavala (hvala, Tara – Čustvena priprava na porod, za odlične svetovalne urice!) odvijali že 3. dan (!!!) in sem ob veliki fantovi podpori vztrajala pri tem, da epiduralne ne bom koristila, je prišlo do tistega, kar sem si sicer najmanj želela. A zdaj, ko je od poroda minilo že 10 dni, vem, da je bilo tudi to, kar sem v petek, 26.2. več kot 12 ur prestajala v porodni sobi, z razlogom. Carski rez, zato, da bo najina punčka zdrava, da ne bomo ogrozili njenega ali mojega življenja. Odločitev, ki je ne obžalujem in se tudi zaradi nje ne počutim slabo.
Zdaj razumem, toliko bolj, kako izjemno dejanje je porod… ko pomislim, kako je ena od mamic v trenutkih, ko so mene pripravljali za odhod v operacijsko dvorano, kričala od bolečin v drugi fazi poroda (iztis).
Hvaležna, resnično iz vsega srca, sem strokovnemu osebju novomeške porodnišnice – vsem, ki so bili ob meni tako v porodnem bloku kot potem kasneje na oddelku. Prijazni, ustrežljivi, predvsem pa na mestu – ko sem jih najbolj potrebovala. Nikdar ne bom pozabila, ko sem po nekaj dneh bivanja v porodnišnici in privajanja na novo vlogo, z bolečinami zaradi rane na trebuhu, in utrujenostjo, ki je seveda še prišla za mano po porodu, spila tri požirke slastne kavice… Ali kako mi je odleglo 5. dan po porodu, ko sem si po več kot tednu dni oprala lase… Malenkosti, ki osrečijo… Malenkosti, ko se zaveš, kako malo potrebujemo v življenju, da smo zadovoljni. Ena od medicinskih sester, ki mi je tik pred odhodom iz porodnišnice prinesla kavico, napolitanke in piškotke, mi je še rekla: “Ja pa saj to ni nič takega!” O, ja, pa je.
Prihod domov pa… O tem ni treba veliko pisati. Dom je le dom. Domača postelja, domača hrana (pa v porodnišnici nisem imela nobenih pripomb nanjo in sem pojedla vse, kar so mi prinesli!), sprememba okolja pač vedno paše… pa sveža oblačila, udoben kavč in razvajanje z vseh strani.
Prvi teden z novo članico družine je za nami. Kiana pridno papca in panča, v treh dneh po vrnitvi domov je pridobila na teži toliko, da ima zdaj že lepo zaobljena lička in težo, ki jo je imela ob rojstvu (3590 g). No, ima pa njena mamica zato že skoraj manj kilogramov kot jih je imela pred nosečnostjo… dojenje pač zahteva svoje. Nimam težav – imam pa zato en razlog več za hvaležnost. So pa to tisti neprecenljivi trenutki, ki mi še lani, predlani… niso bili znani. Zdaj razumem… ko je vse, prav vse, kar počnem čez dan, najprej prilagojeno njej.
Navajanje na novo vlogo je iz dneva v dan lažje, tudi zato, ker imam ob sebi res izjemne ljudi – če sem bila še pred dobrim letom dni skeptična glede selitve iz Novega mesta v Črnomelj, danes vem, da sem se odločila prav. Mir, sproščenost, prijaznost, odlična hrana… kdor pozna Belokranjce/ke, ve, da so gostoljubni in prijazni ljudje. Ko se bo v prihodnjem tednu dokončno uredil še naš dom in bomo kot družinica le zaživeli tako kot si želimo, bo sreče še več.
Hvala vsem za čestitke, telegrame, darilca… Ne morem reči nič drugega kot to, da vem, da se bo vsa dobrota povrnila v dvojni meri. Meni se je že…
Naj te pri vsem, kar počneš, vodi LJUBEZEN.
Sorodne povezave:
