Preverim, če v zidu, ki sem ga skrbno zgradil okoli sebe, ni kakšnih razpok. Dvakrat, trikrat potrkam nanj, brcnem z nogo in udarim s kladivom, vendar je neomajen. Odlično je prestal preizkus, dobro sem ga utrdil. Ne prepušča nikogar in nič. Pogosto sem pred ogledalom in opazujem svojo obrazno mimiko, kako odreagira na določene dražljaje. Moj namen: da vedno ostane povsem hladen. Nočem, da ljudje razberejo, kako se počutim.

piše: Jure Marolt

Mislim, da je bil še nedolgo tega moj obraz zrcalna slika moje notranjosti. Pač, isto sekundo ti je dal vedeti, kaj se dogaja pod kožo. Ampak to verjetno ni bil pravi način. Mrtvo hladen, mnogo bolje je biti mrtvo hladen.

 Ne verjamem, da te ljudje izkoristijo, ker te hočejo prizadeti. Gre le zato, da je nekoga lažje prizadeti, kot pa storiti kaj drugega in v trenutku brezdelja in dolgočasja to pač storijo. Do neke mere jih celo razumem, pa če to verjameš ali ne. Verjetno jim je zanimivo, kako globoko čustven človek odreagira na nekaj njim povsem banalnega. Si tudi ti kdaj že poizkusil kaj takega? Preizkušal meje nekoga samo zato, ker lahko?

Ugotavljam, da me vedno več ljudi dolgočasi. Včasih sem stremel po tem, da sem jih odkrival vedno več, sedaj pa se mi zdi, da jih je vedno manj odkrivanja vrednih. Vsi so isti, le embalaža je drugačna. Izvirna misel je že tako redka, da je domala več ne prepoznam in tako ni primerno cenjena. Kar je po svoje grozno, se ti ne zdi? Ko v vsesplošni apatiji in pomanjkanju izvirnosti spregledamo tiste, ki so morda ljudje z neko dodano vrednostjo.

Ampak, če dopustiš, da te razočarajo ljudje, je krivda izključno na tvojih plečih. Ker od njih pričakuješ nekaj, kar je samoumevno le zate in za nikogar drugega več. Težava je, kot vedno, v teh pričakovanjih. Morda je zato oklep edina prava rešitev. V oklepu ni prostora za nikakršna pričakovanja. Naslednjič, ko te razočara tebi draga oseba, ne pozabi: krivda zato je izključno na tebi. Ker si dal del sebe v roke nekoga drugega, ne vedoč, če zna ta oseba primerno ravnati s tako sila občutljivo rečjo.

Moj nasvet je torej preprost: ko jebe druge. Zaupanje si ne pridobijo z enim dejanjem, eno lepo mislijo, trenutkom pozornosti. Sčasoma si lahko izborijo pomembno mesto v vašem ožjem osebnem krogu, a zanj se bodo borili. Tepst se morajo zanj! Ne podarite jim ga, večini je že tako vse podarjeno. Naj se borijo za vas v tolikšni meri, kot sami veste, da ste se sposobni boriti za njih. Ne pristanite na drugačne pogoje. Vedno je bila boljša peščica dobrih, kot pa množica lažnih. Resnica je, da niste čisto nič posebni. Taki ste, kot je velika večina njih, ki jih tako iskreno prezirate.

Težava je, ker danes tako veliko število ljudi misli, da je nekaj več. Njihovo življenje je pač nekje tam zgoraj zapisano nečemu večjemu. Medtem ko razmišljajo, kako so vrh vsakdana vsakega, ki se ga le bežno dotaknejo, pa polzi vse mimo njih. Njihovo življenjska sla, ljubezen jim polzi skozi prste in jih to sploh ne skrbi. Ne gre zato, koliko ljudi ljubiš, ampak koga med njimi. Povsem preprosto je, vsi ljudje niso vredni vaše brezpogojne ljubezni. Ko se človek neha razdajati za druge, začne živeti zase.

Zdi se mi, da so v tem zapisu zbrane pretežno pozitivne misli. Včasih so tudi težke misli lahko pozitivne, če imajo dolgoročno gledano dobre posledice. Tako kot ne more biti vsaka stvar, ki jo napišem, všeč vsem. Morda pa bo vsaj eden doumel, kaj sem hotel povedati in to bo več kot dovolj. Kvaliteta pred kvantiteto. Končajva s haikujem:

kje si sonček, a?
čamiš ti neki meni.
posvet na naš svet.