Vedno sem bil mnenja, da so (ste) slovenska dekleta nekaj posebnega in to zaradi številnih razlogov. Ta vikend sem dobil novo potrditev.

piše: Jure Marolt

Najprej sem bil bežna priča nekajurnemu pogovoru med fantom in dekletom, ki sta se ravnokar spoznala. Oba samska, dovolj stara in ob dobrodošli podpori nekaj žgane pijače. Oba sta se smejala, živahno pogovarjala in vse se je poklopilo na čisto pravi način. Dokler se ostali nismo začeli počasi poslavljati in je fant želel tako ali drugače nadaljevati začeto zgodbo. Vendar dekle ni bilo za. Preprosto se je le poslovila in potegnila črto pod ta večer. Bil sem nemalo zmeden, ampak opustil sem nadaljnje razmišljanje o tem.

Dokler se le pol ure pozneje ne zapletem v nepričakovan pogovor z dvema Turkoma, precej opitima, ki zadnje slabo leto delata v Revozu. Eden od možakarjev je močno zgovoren in iskren in veselo razlaga, kako je delal najprej v Istanbulu, nato v ZDA, nato v Budimpešti in pred Slovenijo še v Romuniji in v vseh krajih ni imel težav s tem, da je dobil punco za eno noč. Razen v Sloveniji, tukaj je izvisel po dolgem in počez. Osem mesecev brez seksa. Dejal je, da so punce tukaj zelo ostre. In šlo je za načelnega možakarja, kar sem lahko izvedel iz njegovega odločnega pravila. »I only have sex if the girl is very beautiful, because I have a girlfriend in Turkey and it wouldn’t be fair to her, if I had sex with a girl that is not beutiful.«

Meni so bila vedno všeč načelne ženske. Tiste s hrbtenico in lastno voljo, ki se ne podrejajo vsakemu pavu, ki jih ogovori. Take, za katere se je treba potruditi. Ampak vse ima svoje mero in tukaj velik del krivde leži ravno na ženskih plečih (se pravi A, B, C, D košarici, moški z veseljem objamemo vse). Odločnost gre do določene meje, potem pa postane vse skupaj neokusno. Ko ženske rečejo ne le zato, ker lahko rečejo ne. Ko NE izgubi smisel in je izrečen le zato, da se nekaj dokaže. Dokaže nekaj, kar je pa jasno samo ženskam. Če vam je moški všeč takoj, ko ga spoznate, s tem ni nič narobe. To samo pomeni, da čutite. Tudi prezgodaj ni. Nič ni nikoli prezgodaj, mnogo stvari je pa pogosto prepoznih. In zakaj se nihče preprosto več ne da dol? Brez okov in obveznosti, le najbolj prvinski in okusni akt ljubezni, le odličen sex. Kdaj je vse postalo tako hudičevo zakomplicirano? Nobena me ne bo nikoli prepričala, da ji je dildo adekvatna menjava za tiča, to je kot da bi moški rekel, da ne rabi seksat zato, ker ima vedno možnost masturbiranja. Eh! Zato pa so ljudje tako tečni. Ker s seboj prenašajo polna jajca in suhe piške.

Gre la za preprosto pomanjkanje ljubezni in to v vseh oblikah. Prav zanima me, kaj delaš, če ne ljubiš. Kakšen izgovor imaš zato, da nimaš časa za ljubezen. Kje se najde oseba, ki ji ne prija lep pogled in nasmeh prisrčne osebe nasprotnega spola? Kako malo vedno potrebujemo, da smo srečni, ampak vedno nam uspe nekam založiti tisto malo. Ivo Andrić je dejal: »Bodite veseli vedno, ko se vam za to ponudi priložnost in zato najdete moč v sebi, ker trenutki čiste radosti so vredni več kot celi dnevi in meseci našega življenja v mučni igri naših majhnih in velikih težav. Minuta čiste radosti ostane vedno z nami kot sijaj, ki ga nič ne uspe zatemniti.«

Najmočnejši človek je prav tisti, ki je srečen. To so novodobni Martini Krpani, ki rešujejo svojo okolico z dobro voljo. Mnogoteri moški bo potrdil, da se istočasno z izločanjem njegove sperme sprošča tudi njegov hormon sreče. In močno dvomim, da je pri ženskam kaj bistveno drugače. Delajte pač tisto, kar vas osrečuje. Včasih pač ni druge, kot da se za boljše počutje date dol. Dekleta se nimate pravice pritoževati, da je večina fantov slabih v postelji. Seveda so zanič, če pa nimajo praktičnega usposabljanja. Kako pa pričakujete, da bodo takoj našli ščegetavček, če ga nikoli nimajo možnost iskati?