Ko si mulc, ti gredo na živce starši. Ko si študent, so ti dosadni tisti, ki so že v službi. Penzionistov pa nihče ne mara, ker se jim nikoli nikamor ne mudi, še najmanj v smrt. Povsem razumljivo je, da so nam druge generacije nerazumljive. To me sploh ne moti, pač drugače gledamo na določene stvari. Sedaj sem ugotovil, da mi gredo na živce mulci. Tisti, ki zaključujejo osnovne šole ali so komaj prestopili prag srednješolskega hrama znanosti. Ti tamali, ki so vsi najboljši, najlepši in najbolj čudoviti primerki človeške vrste, v resnici so pa najbolj občutljiva in nesamostojna vrsta bitij, kar jih je kdaj bilo.
piše: Jure Marolt
Kot bi me nekdo od zgoraj preizkušal, se je na tribuni športne dvorane v moji bližini zbrala skupinica teh neponovljivih bitij. Vsak s svojim telefonom, ki je več vreden kot povprečen avto študenta. Uro in pol so se samo fotkali in gledali, kdo je lep, zakaj je lep, kako da danes ni lep in kako bi lahko bili še lepši. Po sedmih insta filtrih, seveda. Srce me še ne bi toliko zabolelo, če ne bi v tem početju sodelovali tudi fantje. Ves čas se češejo, njihova obrazna mimika je pa zgodba zase. Od prežvečenih duckface-ov do izraza popolne in nedvoumne nedolžnosti, ki bi omehčala kolena vsakemu potencialnemu pedofilu.
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl otroka z gipsom. Ko sem bil sam še osnovnošolski paglavec, smo tekmovali v tem, kdo je bolj zjeban. Res pa je, da se na domačem kavču pred sedemnajst inčnim ekranom kvečjemu rit zaleži, nič več. In potem furajo dalje svoje anonimno/virtualno življenje poljubčkov in objemov, kjer vedno bodrijo drug drugega.
Za nastalo situacijo so krivi predvsem starši. Tista generacija njih, ki se je pred petnajstimi leti odločila, da bo totalno bolj kul od svojih staršev in so si v svojih glavah zamislili, da bodo najboljši prijatelji svojih otrok. Da jim bodo dali vse, kar oni niso dobili in jim ne bodo nikoli ničesar odrekli. Zato pa imamo generacijo tamalih, ki ne spoštuje nikogar več. Mi smo do starejših vedno čutili neko strahospoštovanje, danes se jim pa samo še jebe. YOLO, popizdi, razbij flašo na tleh, gremo dalje, ne može nam niko ništa.
Preveč se jim mudi odrasti. Za fante moje generacije je bil največji šok na maturantskem plesu. Takrat so se naše sošolke namreč prvič dejansko naličile in jih nismo prepoznali. Prej pa štiri leta razvlečenih Fruit of the loom puloverjev in dveh parov modrega jeansa. Danes ima vsaka slatka mala že v sedmem razredu štikle in več make-upa kot tisti kozmetičen salon na koncu ulice. Čez dvajset let, ko ji bo obraz zaradi konstantnega pleskanja začel toliko hitreje razpadati, ji pa ne bo ostalo drugega kot lepotne operacije. Fantje so pa tako rahločutni, da se jih človek ne upa niti dotakniti. Porcelanasti dekliči s tičem, ki ga ne znajo uporabiti, a jih to ne odvrne od tega, da jih še vedno poizkušati vtakniti v vse, kar se premika. Pa nihče več ne dobi po pički. Dolgočasno.
Jaz že imam načrt. Moj pamž bo imel do svojega dopolnjenega 18. leta starosti najslabši telefon na tržišču. Nekaj v stilu legendarne mobi raglje. Z enovrstičnem zaslonom, da se mu še SMS-ov ne bo ljubilo pošiljat. Ker tamalim se je sfuzlalo. Starši, ni je slabše stvari, kot da otroku kupite pameten telefon. Ker bo postal obseden s svojim videzom in ne bo cenil nič več drugega. Ker bo vsakega ocenjeval na podlagi tega, kako kdo izgleda. Ker bo bolj površinski kot rahla praksa. Ker ne bo imel v sebi nič vrednega. In ko bo enkrat odrasel in bo videz z leti izgubljal na svoji vrednoti, kot pri vsakem pri nas, ne bo imel kaj več pokazati. Nesrečen bo, ker je srečo vedno povezal z lepo prečko, speto čučo in depiliranimi obrvmi. Bolje je, da ima otrok ošpice, razbit nos in nekaj piškavih zob kot pa Instagram. Vse fizične nevšečnosti ga bodo utrdile za naprej, filtri ga bodo pa sfukali do amena. Bolj zdravi so cigaretni filtri kot pa Insta filtri.
