Kdor je bil že večkrat v tattoo studiu ve, da so najboljše muffin pavze. Te nastopijo po približno dveh urah špikanja, ko tako mojstru (tetovatorju) kot žrtvi (v dotičnem primeru meni) pade sladkor. Tokratna pavza pa je bila nekaj posebnega, saj nas je ravno takrat obiskal prav poseben možak.

piše: Jure Marolt

Utelešen vihar, verjetno vsak od nas pozna nekoga s temi lastnostmi. Ko vstopi v prostor dobesedno zahteva, da se vsi in vse posvečajo le še njemu. Z neverjetno hitrim tempom govora, prilagajočo divjo mimiko, zgodbicami, anekdotami, smehom, solzami, vse v enem. V petnajstim minutah sem zvedel več o njemu, kot sem prej vedel o sebi. Kadar je vklopil koga od naju v pogovor, je bilo to vedno le takrat, ko je lahko najine lastnosti primerjal s svojimi. Menda je imel nekoč takšno postavo kot jaz. Ko je jedel neke rastne hormone in še neko pičkarijo, za telovadbo pa nima časa in so mu skoraj odpovedala ledvica. Zanimiv model.

Naslednji dan si naj bi tetoviral neko violino z oblački na svoj bok. Ampak s sabo naj bi imel anestezista iz Kliničnega centra, ki mu bo omrtvičil dobršen del telesa, da bo zdržal te napore. Sicer jih ne zdrži. Tega tipa iz Kliničnega je tudi vprašal, če mu lahko priskrbi morfij. Za tetovažo. Seveda je vse to počel za dobro drugih. Izključno zato, da bo lahko Izo (tetovator) lažje delal. S to osebno žrtvijo je pomagal njemu, kakopak.

Njegov urnik izgleda približno takole. Od sedmih do treh je na dnevnem šihtu. Potem se z vlakom zapelje domov do Kranja, kjer spi približno štiri ure, nato pa nazaj v Ljubljano, saj dela od desete zvečer do šeste zjutraj za šankom. Potem pa neposredno na dnevni šiht. Na moje preprosto vprašanje »zakaj« vneto odgovori: »Vlečem dvojno plačo stari, dvojno plačo.« Seveda da zdrži ta tempo, mora v kafiču poseči po nelegalnih substancah. Jetra trpijo, izgleda najmanj pet let starejši, kot je v resnici, ampak vleče pa dvojno plačo, stari.

Pred nekaj leti je bil zaposlen v skladišču Leclerca, delo, ki mu ga je uredila njegova mati. Ko je bil enkrat nepazljiv, je čez njegovo nogo zapeljal viličar. Ko ga je peljala v Klinični, se je celo pot drl nanjo in jo zmerjal. Kriva je bila namreč ona, ker mu je »zrihtala tak šiht.«

Če tvoje telo ne prenaša bolečine, potem se ne tetoviraš. Še posebno, če imaš strah pred iglami. Glede denarja lahko povem zelo preprosto in resnično zgodbico. Mimo ogromne stavbe se sprehaja bogataš, ki pri stopnicah vidi brezdomca, ki sedi na tleh, ob sebi ima pa le eno jabolko. Bogataš se zamisli, nasmeje in mu reče: »Poglej, danes je dober dan za mano, tako da ti bom dal nekaj denarja.« Brezdomec ga pogleda in reče: »Nisem te prosil za denar, tudi potrebujem ga ne.« »Ampak saj imaš le eno jabolko, potrebuješ ga,« mu reče bogataš. Brezdomec mu odgovori z vprašanjem: »Imaš veliko denarja?« Moški pokima. »Pa bi ga rad imel še več?« nadaljuje brezdomec. »Seveda,« odgovori bogataš, »denarja ne moreš imeti nikoli preveč.« »Potem ga potrebuješ bolj kot jaz,« mu z nasmehom odgovori brezdomec in ugrizne v svojo jabolko.

Ker ta fant le dela, ga to počasi izžema. Zato zgleda starejši, zato potrebuje razne droge, da sploh zdrži tak tempo. Ampak človeško telo potrebuje počitek. Če ga ni deležno, začne gniti. Zato pa vidimo super uspešne samske ženske, ki pri svojih štiridesetih izgledajo petnajst let starejše. Hkrati se ta fant ne zaveda, da je bila tudi nesreča z viličarjem posledica njegove utrujenosti, kajti v takih primerih koncentracija popusti. Vendar je seveda lažje kriviti nekoga drugega, preložiti krivdo.

Poglejmo sedaj drugo, mnogo lepšo skrajnost. Na avtobusu je pred mano sedelo res lepo dekle. Odsev njenega obraza sem si celotno pot lahko ogledal v oknu, kadarkoli sem si to zaželel. In to je bil res tak lep obraz, brezčasne poteze. Celo pot si nisva rekla niti besede, čeprav se je tudi ona trudila, da jo opazim. S tistim čutnim popravljanjem in spenjanjem las, občasnim bežnim pogledom, subtilnimi premiki v mojo smer. Ko sva sestopila iz busa, sva šla vsak v svojo smer. Ampak ne preden se mi je še prikrito nasmehnila. To mi ni polepšalo le dneva, ampak celega tedna. Čeprav je velika verjetnost, da jo ne bom nikoli več videl, si jo bom zapomnil za celo življenje. Imena fanta iz tattoo studia pa se ne spomnim več, čeprav ga je povedal neštetokrat.

Naj se človek še tako trudi, da se predstavi v nepozabljivi luči, si srce vedno zapomni le pristne reči. In tisoč besed nikoli ne prekosi enega samega nasmeha. Ukradi nasmeh, če imaš možnost, tega ti nihče ne more vzeti.