Ena tistih stvari, ki mi res najtežje sedejo. Dejansko me užalosti, občutek, ki se ga sicer na vse pretege izogibam. Ko ljudje ocenjujejo druge, ne da bi jih poznali. Na podlagi videza. Njihovega trenutnega počutja, pravkar izpraznjenega kozarca vina, karkoli že je razlog zato. Kar me boli je tisti zaničevalni pogled in sovraštvo, ki ga je možno razbrati iz njihovih predvidljivih besed. Ampak s tem, ko se posmehujejo drugim, ki jih sploh ne poznajo, se posmehujejo dejansko le samemu sebi.

piše: Jure Marolt

Človek ne rabi biti kvantni fizik, da ugotovi, da nas na drugih ljudeh najpogosteje motijo tiste reči, ki jih dejansko najbolj sovražimo pri sebi. Če ti ni všeč tip, ki je glasen in konstantno preusmerja pozornost nase, je to zato, ker si bil sam vedno tiha miška v ozadju. Če se delaš norca iz ljudi, ki plešejo v polnem kafiču, je to zato, ker se sam nisi nikoli upal pristopiti do dekleta, jo prijeti pod roko in jo odpeljati na plesišče. Pogosteje kot nekdo »mlati in blati« druge, bolj je nezadovoljen v svoji lastni koži. Groza, kaj ne? Več napak, kot jih vidiš drugje, več jih imaš dejansko sam.

Zato so morda še najboljši ljudje tisti, ki na prvo žogo sprejmejo vsakega. Ki ga ne zavrnejo le na podlagi nekega banalnega in posplošenega prepričanja o tem, kako se naj bi vsak od nas vedel in izgledal. Tisti, ki si ustvarijo mnenje o tebi na podlagi druženja s tabo in ne bežnega pogleda.

Ko sem bil še mladunc, je nekdo pospremil najino prvo srečanje z naslednjimi besedami: Ti si fant, ki bo premikal gore. To mi je bilo všeč. V zanesenjaški, s testosteronom prevladujoči mladosti sem sanjaril o tem, da bom eden teh, ki bo spremenil svet. Svet, o katerem vseskozi poslušamo, da potrebuje spremembe. Ampak zajebal sem, ni bil svet tisti, ki je bil in je potreben spremembe, ampak jaz sam. Spremeniti sem moral sebe, da sem ugotovil to, da človek, ki drugače gleda na stvari, ni zaradi tega nič slabši od mene. To pomeni samo to, da je drugačen.

»Bistveno je biti, kdor si. Ves čas se trudim biti, kdor sem, pa imam s tem polne roke dela.« Če si to, kar si, potem ne boš všeč vsem. To je super stvar, vsi so mnogo preveč. Ampak težke besede, grdi pogledi in posmehovanje za tvojim hrbtom, vse to je minljivo, sčasoma izgine. Edina oseba, kateri dejansko odgovarjaš, si ti. Če zatajiš samega sebe le zato, da si zato bolj všeč ostalim, potem si se pogreznil v živo blato brez rešilne bilke.

Obstajata natanko dve vrsti ljudi, nič več, nič manj. Tisti, ob katerih se počutiš dobro, in tisti, ob katerih se ne. Tudi če se nekdo čudno oblači, glasno govori ali vedno zamuja in zaradi tega ni všeč ostalim ljudem v tvojem krogu, pa te vseeno vsakič spravi v dobro voljo, je to in samo to njegova edina pomembna lastnost. Preden ocenjujete druge, najprej precenite svojo utelešeno idilo. Naslednjič, ko odpreš usta samo zato, da se posmehuješ nekomu drugemu, ne pozabi, da to več pove o tebi, kot o njem.

Veš, kdaj imaš nekoga res rad? Ko mu želiš le dobro, vedno in povsod. In mu dobro nikoli ne zavidaš.