Le čevlje sodi naj Kopitar! Kaj pa copate?

piše: Jure Marolt

V naši soseski je en moški. Tak, ki odkar pomnim, hodi vedno in povsod dva koraka za svojo izbranko. In kako grozna izbranka je to! Tisti predirljiv pogled, ki spravi majhne otroke v jok, na glavi trajna, ki je preizkus dobre volje vsakega mimoidočega ter neusmiljeni položaj ust, ki bi ga zavidal še Joker. Ko smo bili otroci, smo v bližini njihovega vrta veliko igrali med dvema ognjema. Enkrat mi je žoga zletela na to sveto zelenico in oplazila list endivije, kar je bil zadosten razlog tej čarovnici, da mi je vzela žogo. Vzeti otroku žogo v tistih socialističnih časih je podobno kot če bi današnjemu pamžu vzel njegov iPhone. Življenje se ustavi za čas, vse te boli.

Ta njen mož je edini, ki je še slabši od nje. Njegov pogled je vedno usmerjen v tla, nikoli nič ne reče – verjetno za to rabi dovoljenje njihovega veličanstva – in vedno stopica v njeni senci. Sovražim copate. Te moške, ki so brez besede in so se povsem podredili v razmerju. Na bruhanje mi gre tudi obratna situacija, ko ženska hodi nekaj korakov za svojim moškim v vsej svoji neokrnjeni ponižnosti in prenaša težke vrečke. Dva človeka vedno hodita vštric, sicer nista vredna eden drugega. To pravilo prekršim le v dveh primerih. Ko stopim pred žensko, da ji pridržim vrata in ko hodim za njo, da si ogledam njeno fino guzaro.

Moški smo bili vedno lovci, bojevniki, močnejši spol, ki naj bi obvaroval svoje. In potem vidiš te može brez hrbtenice, ki so se zavestno podredili. Ki verjamejo v to, da njegovo življenje določa nekdo drug. In odloča zanj, tako je vse lažje. Če partnerja nista enakovredna, vsak na svoj način, potem nista partnerja. Kvečjemu je eden od njiju hišni ljubljenček drugega. Here, little doggy, go fetch a bone.

Ženske resignirano odkimavajo z glavo, ko vidijo tipa z žensko, ki je lepa in hkrati tumpasta kot noč. Potem to posplošujejo na celotni zaraščeni spol, češ vsi le gledajo in ne čutijo. Vsem je pomembno le to, da je dobra pička in ne če ima dejansko tudi kaj v svoji platinasti glavici. Vendar se morate zavedati nečesa: to so majhni moški. Tisti tipi, ki si ne upajo biti s pravo žensko. Tako, ki razmišlja in se zna postaviti zase. Takih se namreč bojijo. Pravi moški hoče žensko, ki bo zanj izziv na vseh področjih, ne le seksualnem. Preprosto je, torej. Če hočete moškega le zato, da ga imate, potem dve, tri lepotne operacije, kilo pudra, malo silikončka in noge narazen = ulov je zagotovljen. Če pa hočete moškega, ki bo nekaj več, bo treba več dela.

Vsak si lahko najde copato. Ženska in moški. Najlažji izhod. Če nočeš borbe. Ampak boj je najboljša stvar. Dveh različnih posameznikov, ki stremita po istem cilju. Za najboljše stvari v življenju se je vedno treba boriti, jajca pa so vedno podarjena. Mehko ali trdo kuhana. Prazna jajca v tem primeru niso dovolj. Nihče noče le lepe »tepke«. Hočemo hude pičoze, ki znajo zaropotat. Ker tudi sami ne bomo stisnili repa med noge prvič, ko bo nekaj šlo narobe. Če nisi izziv, potem pojdi dalje.