Človek je edina delovna žival. Razmisli malo o tem. Edina žival, ki verjame, da jo bo delo odrešilo. Ostala živa bitja delajo le toliko, da udobno živijo, pa naj gre za prehranjevanje, ustvarjanje doma ali parjenje. Človek misli, da ve več kot vse ostale in se je odločil, da bo delal sleherni trenutek v njegovem vsakdanu. Arbeit macht frei, kakopak.

piše: Jure Marolt

Jaz nisem deloven človek. V meni ni teh vrednot pridnih kmečkih fantov, ki vstanejo z zoro in zaspijo ob svitu, vmes pa nikoli ne spustijo krampa iz rok. Po teh nekih zahodnih standardih sem verjetno len človek. Kakšen izrodeli homo erectus grških korenin, ki je zgrešil podnebje. Jaz delam toliko, da ni preveč. Zaslužim toliko, da se s tem ne morem pohvaliti, a še vedno dovolj, da se res ne rabim pritoževati. Ampak delam do takrat, dokler se dobro počutim. Ko samo zaslutim, da se mi približuje miselna ali fizična utrujenost, delo takoj tako sunkovito izpustim iz rok, kot mlado dekletce pajka, ki ga je zamenjala za kakšno mnogo bolj simpatično bitje. Verjamem namreč v počitek.

Zakaj ima lenuh negativen prizvok? In od kdaj? Vedno, ko mi razmere to dopuščajo, se po kosilu uležem za pol urce. To je v nas zakoreninjeno še od malih nog, ta popoldanski počitek. Ne spanec, le da se malo raztegnemo. Dnevno se odpravljam na dolge sprehode, na katerih poslušam glasbo. Vsak dan si vzamem čas tudi za knjigo. Če sem ekstra razigran, zvečer plešeš sam s sabo v dnevni sobi, zakaj pa ne, če mi pa sede. Še nikoli v življenju nisem poizkusil kave. Ne pijem energijskih napitkov in ne kadim. Zakaj? Ker se stresu ogibam in posledično ne posegam po instantnih rešitvah. Mislim, da se mi še nikoli ni zgodilo, da bi slabo spal, ker bi me skrbelo, kaj bo jutri na šihtu. Zato pa se mi je že večkrat primerilo, da nisem mogel zaspati, ker sem preveč razmišljal o dekletih, moja rak rana.

Posledice tega je, da zgledam mlajši, kot moj EMŠO zlobno namiguje. Moja koža je tako zdrava, da me je tetovator označil za medicinski čudež. Vsak dan telovadim, ker trmasto in neomajno verjamem, da je lastno telo sveto in ga ne smeš zanemarjati. In smešni se mi zdijo tisti ljudje, ki pravijo, da si v celem dnevu ne morejo privoščiti pol ure za telovadbo. To sta dobra dva procenta celotnega dneva. Ljudje nimajo problema s tem, da delajo po 16 ur ali dve tretjini dneva na dan, da bi pa nekaj dejansko naredili za svoje zdravje, to pa ne.

Posledica tega je, da verjetno ne bom nikoli bogat človek. Vsaj v materialnem smislu ne. Ampak zame so bogati ljudje čisto drugi. Tisti, ki vsak dan iščejo skrivnosti življenja. Tisti, ki se v gneči ustavijo in gledajo, kako vsi in vse drvi mimo njih. Ko pa počasi zopet stopijo naprej ugotovijo, da se medtem ni nič spremenilo. Svet še vedno je. Ljudje še vedno so. Ptički se še vedno menijo v nam nerazumljivem jeziku, rastline še vedno sramežljivo kukajo iz tal, da se prepričajo, ali je zime dejansko že res konec ali se samo pretvarja. Vedno sem bil lahko dojemljiv za dobre citate, ker je beseda ena redkih neoskrunjenih reči v tem »majhnem« svetu. Vendar jih parafriziram, ker sem prelen, da bi si jih zapomnil. Ali prepameten. Zato ker s tem, ko tipkam, tudi sam ustvarjam misli, ki bodo morda nekoč predramile vedoželjno nrav nekoga drugega. Bob Marley je dejal, da denar ni nič drugega, kot veliko številk na kupu, končnega števila pa ne poznamo. Tako da če potrebuješ denar, da si srečen, potem ne boš nikoli zares srečen.

Ko mi kdo zastavi vprašanje, kaj počnem, vedno odgovorim isto: vsega po malo in nič preveč. Lahko delaš cele dneve in imaš ogromno denarja, ampak kakšno ceno si plačal zato? Jaz s ponosom in brez slabe vesti sporočam, da sem len človek. Zato me pa lahko srečate, ko se pogosto in ob bogokletnih delavskih urah sprehajam s psom pod roko in nasmehom na obrazu.

Prebral sem prelepo misel, da je ne bi delil s tabo. Vsake toliko izklopi svoj telefon in poišči luno. Očarljivo, se ti ne zdi?